G i b a n j e fokolarov     Beseda življenja - JULIJ  -  2021

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«   (Mt 9,22)

Jezus je na poti, obdaja ga množica: obupani oče ga je prosil, naj gre pomagat njegovi hčerki, ki umira. Na poti pa doživi še drugo srečanje: med ljudmi si pot utre žena, ki že dolga leta trpi zaradi izgubljanja krvi, kar ima hude posledice, saj mora zaradi bolezni omejevati družinske in družbene stike. Žena Jezusa ne pokliče, ne govori, temveč se mu približa od zadaj in si upa dotakniti se roba njegove obleke. Ima zelo jasno misel: »Če se le dotaknem njegovega plašča, bom ozdravljena od bolezni, ki me muči.«

Tedaj se Jezus obrne, jo pogleda in pomiri: njena vera ji je prinesla rešitev. Ne samo telesno zdravje, ampak po Jezusovem pogledu tudi srečanje z Božjo ljubeznijo,

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

 

Ta dogodek iz Matejevega evangelija tudi nam odpira nepričakovane možnosti: Bog je vedno na poti k nam, čaka pa tudi na našo pobudo, da ne bi zamudili srečanja z njim. Naša pot vere, čeprav je polna ovir in zaznamovana z zmotami, je veliko vredna. On je Gospod pravega življenja, ki ga hoče razliti na vse nas, svoje sinove in hčere, saj imamo v njegovih očeh dostojanstvo, ki ga nobena okoliščina ne more uničiti. Zato Jezus danes govori tudi nam:

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Da bi živeli to besedo, nam lahko pomaga, kar je zapisala Chiara Lubich, ko je premišljevala prav o tem evangeljskem odlomku: »Z vero človek jasno pokaže, da se ne zanaša sam nase, ampak zaupa Nekomu, ki je močnejši od njega /.../ Jezus imenuje ozdravljeno ženo “hči”, da bi ji pokazal, kar ji resnično želi dati: ne le daru za njeno telo, temveč Božje življenje, ki jo lahko v celoti prenovi. Jezus namreč dela čudeže zato, da bi ljudje sprejeli odrešenje, ki ga prinaša, odpuščanje, tisti Očetov dar, ki je on sam in preobrazi človeka, ko se mu priobči /.../ Kako naj torej živimo to besedo? Tako, da v hudih potrebah Bogu izkažemo vse naše zaupanje. To razpoloženje duše nam seveda ne odvzema naših odgovornosti in nas ne odvezuje od tega, da moramo prispevati ves svoj delež /.../ A morda bo tudi naša vera postavljena na preizkušnjo. To vidimo prav v trpeči ženi, ki zna premagati oviro, to je množico med seboj in Učenikom /.../ Imeti moramo torej vero, vendar táko, ki pred preizkušnjo ne dvomi. Razen tega moramo pokazati Jezusu, da smo razumeli neizmerni dar, ki nam ga je prinesel, dar Božjega življenja. Zanj mu moramo biti hvaležni in nanj odgovoriti.«1

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Ta gotovost nam omogoča, da drugim prinašamo odrešitev, tako da se nežno “dotaknemo” tistega, ki trpi, je v stiski, v temi ali izgubljen.

Tako se je zgodilo z mamo, ki je našla pogum za odpuščanje: »Ko sem obupno iskala pomoč, sem se udeležila srečanja o evangeliju, na katerem sem slišala razlago Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci”;2 “Ljubite svoje sovražnike.”3 Kako bi lahko odpustila tistemu, ki je ubil mojega sina? A seme je padlo vame in končno je prevladala odločitev, da odpustim. Zdaj res lahko rečem, da sem “Božja hčerka”. Nedavno sem bila povabljena na soočenje z morilcem svojega sina, ki so ga ujeli. Bilo je težko, a vmes je posegla milost. V mojem srcu ni bilo sovraštva, temveč samo veliko sočutje in namen, da ga izročim Božjemu usmiljenju.«

                                                                      Letizia Magri

Beseda življenja - JUNIJ 2021

Beseda življenja - MAJ 2021

Beseda življenja - APRIL 2021

Beseda življenja - Marec 2021

Beseda življenja - Februar  2021

Beseda življenja - Januar  2021

 

Beseda življenja     6/ 2021

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«   (Mt 7,21)

Stavek iz Matejevega evangelija je iz sklepa velikega govora na gori. V njem Jezus najprej razglasi blagre, potem povabi svoje poslušalce, naj prepoznavajo ljubečo Božjo bližino, in svetuje, kako naj v skladu s tem ravnajo: v Očetovi volji naj odkrivajo najbližjo pot, da bi dosegli polno občestvo z njim v njegovem kraljestvu.

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

A kaj je Božja volja? Kako jo lahko spoznamo?

Chiara Lubich je z drugimi takole delila, kar je odkrila: »Božja volja je Božji glas, ki nam nenehno govori in nas vabi. Je božanska zlata nit ali bolje zlati votek, ki tke vse naše življenje tu spodaj na zemlji in tam zgoraj. Božja volja je način, kako nam Bog izkazuje svojo ljubezen, ljubezen, ki terja odgovor, da bi lahko v našem življenju izvršil svoja čudovita dela. Božja volja je tisto, kar “moramo biti”, naša prava bit, naše polno uresničenje /.../ Pred vsako Božjo voljo, najsi bo boleča, vesela ali indiferentna, vsak trenutek ponavljajmo: “Zgôdi se.” /.../ Odkrili bomo, da sta ti dve preprosti besedi mogočna spodbuda, sta kakor odskočna deska, da z ljubeznijo, dovršeno in s popolno predanostjo delamo tisto, kar moramo delati /.../ In tako bomo počasi sestavljali čudoviti, enkratni in neponovljivi mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakega izmed nas: on, Bog, kateremu lahko pripisujemo samo lepe, velike in neizmerne stvari, v katerem ima tudi najmanjši del – na primer dejanje ljubezni – smisel in žari, kakor imajo v brezmejni lepoti narave svoj smisel majhne, pisane cvetlice.«1

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Kristjanova postava v najodličnejšem pomenu besede je po Matejevem evangeliju usmiljenje, ki dopolnjuje vsak izraz bogoslužja in ljubezni do Gospoda.

Ta beseda nam pomaga, da naš odnos z Bogom, ki je nedvomno oseben in zaupen, s konkretnimi dejanji odpremo za bratsko razsežnost. Spodbuja nas, naj “izidemo” iz sebe, da bi drugim prinašali spravo in upanje.

Iz nemškega Heidelberga pa prihaja naslednje pričevanje skupine fantov: »Kako naj tudi našim prijateljem pomagamo izkusiti, da je ključ do sreče v tem, da se darujemo drugim? Tu smo začeli, ko smo objavili našo novo akcijo z naslovom “Ura sreče”. Zamisel je zelo preprosta: vsaj za eno uro na mesec naj bi osrečili drugega človeka. Začeli smo pri tistih, za katere se nam je zdelo, da najbolj potrebujejo ljubezen, in kjer koli smo se ponudili, da smo na voljo, so nam bila vrata na stežaj odprta! Tako smo v parku vozili na sprehod nekatere starejše na vozičkih, v bolnišnici smo se igrali z  otroki ali se ukvarjali s športom s prizadetimi. Bili so srečni, a kakor obljublja akcija: mi smo bili še bolj! In naši prijatelji, ki smo jih povabili k sodelovanju? Najprej so bili začudeni, zdaj pa, ko so poskusili osrečevati, se strinjajo z nami: “Srečo dajemo in – rečeno, storjeno – izkušamo!”«

         Letizia Magri

                                                                    Beseda življenja MAJ  2021

»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«      (1 Jn 4,16)

»Bog je ljubezen«: to je najjasnejša opredelitev Boga v Svetem pismu, ki se pojavi samo dvakrat, in to prav v besedilu, v pismu ali morda spodbudi, v kateri odmeva četrti evangelij. Avtor je namreč učenec, ki izpričuje duhovno izročilo apostola Janeza. Piše krščanski skupnosti iz prvega stoletja, ki žal že doživlja eno najbolj bolečih preizkušenj, to so nesoglasja in razdeljenost tako na področju vere kakor tudi pričevanja.

Bog je ljubezen: on v sebi samem živi polnost občestva kot Trojica, tako da ta ljubezen prekipeva na ustvarjena bitja. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci,1 ki imajo njegov DNK in so sposobni ljubiti. Njegova ljubezen je zastonjska in nas osvobaja vsakega strahu in bojazni.2

Kajti potem naj bi se uresničila obljuba medsebojnega občestva – mi in Bog in Bog v nas. A treba je “ostati” prav v tej dejavni, dinamični in ustvarjalni ljubezni. Zato so Jezusovi učenci poklicani, da ljubijo drug drugega, da dajejo življenje, da delijo svoje dobrine z vsakim, ki je v stiski. S to ljubeznijo skupnost ostaja zedinjena, preroška in zvesta.      

            »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

To oznanilo je v današnjem času močno in jasno tudi za nas, ki čutimo, da nas včasih dotolčejo nepredvideni in težko obvladljivi dogodki, kot so pandemija ali druge osebne ali skupne nesreče. Počutimo se izgubljene in prestrašene, močna je skušnjava, da bi se zaprli vase in zgradili zidove, da bi se zaščitili pred tistimi, za katere se nam zdi, da ogrožajo našo varnost, namesto da bi gradili mostove, da bi se srečevali.

Kako je mogoče v teh okoliščinah še naprej verovati v Božjo ljubezen? Ali je mogoče še naprej ljubiti?

Josiane iz Libanona je živela daleč od svoje domovine, ko je izvedela za strašno eksplozijo v bejrutskem pristanišču avgusta 2020. Tistim, ki z njo živijo besedo življenja, je zaupala: »V mojem srcu je bila bolečina, jeza, tesnoba, žalost in zbeganost. Porajalo se mi je težko vprašanje: Ali ni dovolj tisto, kar je Libanon doletelo doslej? Mislila sem na do tal porušeno četrt, v kateri sem se rodila in živela; kjer so sorodniki in prijatelji umrli, bili ranjeni ali pregnani; kjer so stavbe, šole, bolnišnice, ki jih dobro poznam, porušene.

Skušala sem biti blizu mami in bratom in odgovarjati na številna sporočila mnogih drugih ljudi, ki so izražala bližino, ljubezen, molitev. Skušala sem prisluhniti vsem v tej globoki rani, ki se je odprla. Hotela sem verjeti in VERJAMEM, da so ta srečanja s trpečimi klic, naj odgovorim z ljubeznijo, ki jo je Bog položil v naša srca. Poleg solza sem odkrila luč v mnogih Libanoncih, pogosto mladih, ki so se dvignili, pogledali okoli sebe in pomagali ljudem v stiski. V meni se je rodilo upanje, da so se mladi pripravljeni udejstvovati tudi v politiki, saj so prepričani, da je rešitev le v tem, da gremo po poti  pravega dialoga, soglasja, da drug drugega odkrijemo kot bratje, saj to v resnici smo.«

»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Dragocen nasvet, da bi živeli to besedo življenja, nam daje Chiara Lubich: »Ni več mogoče ločiti križa od slave, ni mogoče ločiti Križanega od Vstalega. To sta dva vidika same skrivnosti Boga, ki je ljubezen3 /.../ In potem, ko smo bolečino darovali, poskušajmo ne misliti nanjo, ampak delajmo tisto, kar Bog hoče od nas tam, kjer smo /…/, skušajmo ljubiti druge, bližnje, ki so okoli nas. Če bomo ravnali tako, bomo izkusili nenavaden in nepričakovan učinek: v duši bo mir, ljubezen, tudi čisto veselje in luč /.../ In bogatejši s to izkušnjo bomo lahko učinkoviteje pomagali vsem našim bratom, da najdejo blaženost med solzami, da tisto, kar jih muči, spremenijo v dušni mir. Tako bomo postali orodje veselja za mnoge, orodje sreče, tiste sreče, po kateri hrepeni vsako človeško srce.«4

Letizia Magri