G i b a n j e fokolarov

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«                                                            (Ps 25 [24],4)

Ta psalm nam kaže moža, ki čuti, da ga obdajajo nevarnosti in grožnje. Najti mora pravo pot, ki ga bo končno pripeljala na varno. Koga naj prosi za pomoč?

Zaveda se svoje krhkosti in nazadnje dvigne svoj pogled in kliče h Gospodu, k Izraelovemu Bogu, ki nikoli ni zapustil svojega ljudstva, ampak ga je vodil na dolgem potovanju do obljubljene dežele.

Izkušnja hoje v popotniku zbudi upanje in je posebna priložnost, da naveže zaupen odnos z Bogom in se kljub svojim nezvestobam zaupljivo prepusti njegovi zvesti ljubezni.

V svetopisemskem jeziku je hoja z Bogom tudi življenjski nauk, saj se učimo prepoznavati njegov odrešenjski načrt.

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«

Pogosto smo – potem ko hodimo po poteh naše namišljene samozadostnosti – zbegani, zmedeni in se bolj zavedamo svojih omejenosti in pomanjkljivosti. V življenju bi radi našli kompas in z njim pot do cilja.

Ta psalm nam pri tem zelo pomaga; spodbuja nas k novi ali obnovljeni izkušnji osebnega srečanja z Bogom, k zaupanju v njegovo prijateljstvo.

Vliva nam pogum, da smo učljivi za njegove nauke, ki nas nenehno vabijo, naj izidemo iz sebe. Za njim naj hodimo po poti ljubezni, po kateri on hodi prvi, da bi nas srečal.

To je lahko molitev, ki nas spremlja čez dan in v katere moči vsak trenutek, vesel ali boleč, postane del naše poti.

»Svoje poti, Gospod, mi daj spoznati, svojih steza me nauči.«

Hedy iz Švice, poročena žena in mati štirih otrok, že dolgo časa skuša živeti Božjo besedo, zdaj pa je hudo zbolela; ve, da prihaja na cilj svoje zemeljske poti.

Njena prijateljica Kati pripoveduje: »Med vsakim obiskom, tudi zdravstvenega osebja, je Hedy usmerjena k drugemu, zanima se zanj, čeprav je zanjo govorjenje postalo zelo naporno. Vsem se zahvaljuje, da so tam, in jim daruje svojo izkušnjo. Ona je samo ljubezen, živi “da” Božji volji! K sebi pritegne mnogo ljudi: prijatelje, sorodnike, duhovnike. Vsi so globoko prevzeti zaradi njene pozornosti do vseh obiskovalcev in zaradi njene moči, ki je sad njene vere v Božjo ljubezen.«

Chiara Lubich je govorila, da je življenje kot “sveto potovanje”:1 »“Sveto potovanje” je podoba našega potovanja k Bogu /.../ Zakaj ne bi naredili iz edinega življenja, ki ga imamo, potovanje, sveto potovanje? Tisti, ki nas pričakuje, je namreč sveti Bog /.../ Tudi tisti, ki nima določene veroizpovedi, lahko naredi iz svojega življenja mojstrovino, če pošteno stopi na pot iskrenega moralnega prizadevanja /.../ Če je življenje “sveto potovanje”, kakor ga je začrtala Božja volja, to potovanje od nas zahteva, da vsak dan napredujemo /.../ In kadar se ustavimo? /.../ Ali naj opustimo, kar smo začeli, ker nam naše pomanjkljivosti jemljejo pogum? Ne, v takšnih trenutkih je naše geslo: »Začnimo znova,« /.../ tako da vse zaupanje položimo bolj v Božjo milost kot v svoje sposobnosti /.../ In predvsem hodímo skupaj, zedinjeni v ljubezni, tako da drug drugemu pomagamo. Med nami bo sveti Bog in postal bo naša “Pot”. On nam bo dal jasneje razumeti Božjo voljo in bo v nas zbudil željo, da bi jo uresničili, in zmožnost, da to naredimo. Če bomo zedinjeni, bo vse lažje in deležni bomo blagra, obljubljenega tistim, ki se napotijo na “sveto potovanje”.«2

Letizia Magri

Beseda življenja - februar 2021 - "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče. " (Lk 6,36)  (PDF)

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«    (Lk 6,36)

Evangelist Luka rad poudarja veličino Božje ljubezni, ko govori o lastnosti, za katero se mu zdi, da to veličino najlepše opisuje: usmiljenje.

Lahko rečemo, da je usmiljenje v Svetem pismu materinski odtenek Božje ljubezni, način, kako Bog skrbi za svoja ustvarjena bitja, jih dviga, tolaži in sprejema, ne da bi se kdaj utrudil. Po preroku Izaiju Gospod svojemu ljudstvu obljublja: »Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati, tako vas bom jaz tolažil; v Jeruzalemu boste potolaženi.«1

To značilnost priznava in razglaša tudi islamsko izročilo: med devetindevetdesetimi lepimi Božjimi imeni, ki jih najpogosteje izrečejo usta muslimanskega vernika, sta Usmiljeni in Milostljivi.

Ta evangeljska stran nam kaže Jezusa, ki množici, prispeli tudi iz oddaljenih mest in pokrajin, predlaga nekaj drznega, presenetljivega: naj posnemajo Očeta prav v usmiljeni ljubezni.

Ta cilj se nam zdi skoraj nepredstavljiv, nedosegljiv!

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

V luči evangelija moramo, da bi posnemali Očeta, vsak dan hoditi za Jezusom in se od njega učiti, da ljubimo prvi, kakor to Bog nenehno dela v odnosu do nas.

Takšno duhovno izkušnjo opisuje luteranski teolog Bonhoeffer (1906–1945): »Krščanska skupnost vsak dan poje: “Prejel sem usmiljenje.” Ta dar sem dobil tudi takrat, ko sem svoje srce zaprl Bogu; /.../ ko sem se izgubil in nisem našel poti za vrnitev. Tedaj mi je prišla naproti Gospodova beseda in sem razumel: on me ljubi. Jezus me je našel: bil mi je blizu, samo on. Potolažil me je, odpustil mi je vse zmote in me ni obdolžil za slabo. Ko sem bil njegov sovražnik in nisem spoštoval njegovih zapovedi, me je imel za prijatelja /.../ Težko razumem, zakaj me Gospod tako ljubi, zakaj sem mu tako drag. Ne morem razumeti, kako mu je uspelo in čemu je hotel premagati moje srce s svojo ljubeznijo, rečem lahko samo: “Prejel sem usmiljenje.”«2

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

Ta evangeljska beseda nas vabi k pravi revoluciji v našem življenju: vsakič, ko smo pred tem, da bi nas lahko kdo žalil, imamo možnost, da se ne odločimo za pot zavračanja, neizprosnega obsojanja in maščevanja, temveč lahko krenemo po poti odpuščanja in usmiljenja.

Ne gre toliko za to, da izpolnimo težko dolžnost, ampak za to, da od Jezusa sprejmemo možnost, da iz smrti sebičnosti preidemo v pravo, občestveno življenje. Z veseljem bomo odkrili, da smo prejeli Očetov DNK, ki nikogar ne obsodi dokončno, ampak vsem daje novo možnost, ko odpira obzorja upanja.

Ta odločitev nam bo omogočila, da pripravimo podlago za bratske odnose, iz katerih se lahko rodi in raste človeška skupnost, ki je končno usmerjena v miroljubno in dejavno sožitje.

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

Tako je svetovala Chiara Lubich, ko je premišljevala o stavku iz Matejevega evangelija,3 ki razglaša blagor tistega, ki je usmiljen: »Vprašanje usmiljenja in odpuščanja prežema ves evangelij /.../ Usmiljenje je poslednji izraz ljubezni, krščanske ljubezni, izraz, ki jo izpopolnjuje, jo naredi popolno /.../ Skušajmo torej v vsakem svojem odnosu ljubezen do drugih živeti v obliki usmiljenja. Usmiljenje je ljubezen, ki zna sprejeti vsakega bližnjega, zlasti najbolj revnega in potrebnega. To je ljubezen, ki ne meri, je preobilna in vseobjemajoča, je konkretna. To je ljubezen, ki želi izzvati vzajemnost, končni smoter usmiljenja, brez katerega bi ostala zgolj pravičnost, ki pomaga ustvarjati enakost, a ne bratstva /.../ Tudi če se zdi težko in drzno, se pred vsakim bližnjim vprašajmo: “Kako bi z njim ravnala njegova mati?” To je misel, ki nam bo pomagala, da bomo razumeli in živeli po Božjem srcu.«4

Letizia Magri