"BESEDA ŽIVLJENJA"    G i b a n j e   fokolarov 

 

JULIJ 2022:   »Le eno je potrebno.«   (Lk 10,42)

Jezus potuje proti Jeruzalemu, kjer bo dopolnil svoje poslanstvo, in se ustavi v vasi, na domu sester Marte in Marije. Evangelist Luka opisuje, kako sta ga sestri sprejeli: Marta kot gostoljubna gospodarica »je imela z obilno strežbo veliko dela«[i], Marija pa »je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo« (v. 39). Marijini pozornosti nasprotuje Martino vznemirjenje; na Martino pritoževanje, da jo je sestra pustila sámo streči, Jezus namreč odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (v. 41–42). Pričujoči odlomek se umešča med priliko o usmiljenem Samari­janu – morda je to najgloblja pripoved v zvezi z ljubeznijo do bližnjega – in dogodek, ko Jezus uči učence, kako naj molijo, ki je zanesljivo najglo­blja pripoved o odnosu z Bogom Očetom, nekakšno ravnotežje med ljubeznijo do brata in ljubeznijo do Boga.

»Le eno je potrebno.«

Glavni osebi v tem evangeljskem odlomku sta dve ženi. Dialog med Jezusom in Marto kaže na prijateljski odnos, ki ženi dopušča, da se je potožila Učitelju. Kakšno služenje pa želi Jezus? V srcu nosi željo, da se Marta ne bi vznemirjala, da bi opustila tradicionalno vlogo, ki naj bi jo imele žene, in bi poslušala njegovo besedo, kakor jo je Marija, ter bi sprejela novo vlogo, vlogo učenke. Sporočilo tega odlomka je pogosto zreducirano na nasprotje med aktivnim in kontemplativnim življenjem, skoraj kot na dva alternativna verska pristopa. A tako Marta kot Marija ljubita Jezusa in mu hočeta služiti. V evangeliju namreč ni rečeno, da sta molitev in poslušanje Božje besede pomembnejša kot ljubezen. Bolj je poudarjeno, da je treba najti način, kako bi ti dve ljubezni neločljivo povezali. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega si ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta, kajti ljubezen je ena sama.

»Le eno je potrebno.«

Edina stvar, ki jo je treba razumeti, je, kaj je potrebno. Pri tem nam lahko pomaga začetek stavka: »Marta, Marta ...« (v. 41). V ponavljanju imena, ki se lahko zdi skoraj kot napoved očitka, je v resnici prepoznati način, kako se izražata “klic in poklicanost”. Zdi se, da Jezus kliče Marto k novemu načinu odnosa, k temu, da stke vez, ki ni vez služabnika, ampak prijatelja, ki stopa z njim v globok odnos. Chiara Lubich piše: »Jezus je to okoliščino uporabil, da bi razložil, kaj je v človekovem življenju najbolj potrebno /.../ Poslušati Jezusovo besedo. Za Luko, ki je ta odlomek napisal, pa poslušanje besede pomeni tudi njeno uresničevanje v življenju /.../ Prav to moraš storiti tudi ti: sprejeti besedo in pustiti, da te preobrazi. A ne samo to. Ostati ji moraš zvest, tako da jo hraniš v svojem srcu, da bo oblikovala tvoje življenje, kakor zemlja varuje v svojih nedrjih seme, da bi vzklilo in obrodilo sad. Obroditi moraš torej sadove novega življenja, pokazati se morajo učinki besede.«[ii]

»Le eno je potrebno.«

Kdo ve, koliko priložnosti imamo tudi mi, da sprejmemo Učitelja v zaupnosti našega doma, da prav kakor Marta in Marija sedemo k njegovim nogam in ga poslušamo kot pravi učenci. Pogosto nas skrbi, bolezni, naloge pa tudi radosti in zadovoljstva potegnejo v vrtinec stvari, ki jih je treba narediti, in nam ne dovolijo, da bi se ustavili, prepoznali Gospoda in ga poslušali.

Ta beseda je dragocena priložnost, da vadimo v izbiranju boljšega dela, to je v poslušanju njegove besede, da bi si pridobili notranjo svobodo, ki nam omogoča, da v našem vsakdanjem življenju ravnamo v skladu z besedo. To dejanje je sad ljubezenskega odnosa, ki daje smisel služenju in poslušanju.

 


[i] Lk 10,40. Glagol perispàomai pomeni dvoje: lahko označuje “biti do kraja zaposlen/biti preobložen z delom” ali pa “biti nezbran/raztresen”.

[ii] Ch. Lubich, Beseda življenja za julij 1980.

 

 

Junij 2022    »Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.« (Ps 16 [15],2)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz Knjige psalmov, v kateri so zbrane najlepše molitve, ki jih je Bog navdihnil kralju Davidu in drugim molivcem, da bi jih naučil, kako naj se obračajo nanj. V psalmih se lahko najdemo vsi, dotaknejo se najglobljih dušnih strun in izražajo najgloblja in najmočnejša človeška čustva: od dvoma do bolečine, jeze, stiske, obupa, upanja, hvale, zahvale in veselja. Zato jih lahko moli vsak moški in vsaka ženska vseh časov, kultur in v vsakem življenjskem trenutku.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Psalm 16 je bil najljubši mnogim duhovnim pisateljem. Sveta Terezija Ávilska je razlagala: »Nič ne manjka tistemu, ki ima Boga: zadostuje mu samo Bog.« Oče Antonios Fikry Rofaeil, teolog Koptsko-pravoslavne cerkve, je pripominjal: »To je psalm vstajenja, zato ga Cerkev moli v prvih urah /…/, kakor je Kristus vstal ob zori. Ta psalm nam vliva upanje v našo večno dediščino, zato je naslov “pozlačen”, to pomeni, da je to zlata beseda, biser Svetega pisma.«
Poskusimo ga ponavljati in mislimo na vsako besedo.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Ta molitev nas obdaja, čutimo, da dejavna in ljubeča Božja navzočnost napolnjuje vse, kar je našega in kar je del stvarstva, zaznavamo, da Bog objema našo preteklost, našo sedanjost in našo prihodnost. V njem najdemo moč, da se z zaupanjem spoprimemo z bolečinami, ki nas doletijo na naši poti, najdemo vedrino, da nad sence življenja dvignemo pogled k upanju.

Kako bomo lahko živeli besedo življenja tega meseca? Izkušnja C. D. je naslednja: »Pred nedavnim sem se začela počutiti slabo, zato sem šla na vrsto zdravstvenih preiskav, po katerih je bilo treba dolgo čakati na izvide. Končno sem izvedela, kaj imam: parkinsonovo bolezen … To je bil hud udarec: stara sem bila 58 let, kako je to mogoče, sem se spraševala. Sem učiteljica gibalne in športne vzgoje, telesna dejavnost je del mene!

Zdelo se mi je, da izgubljam nekaj preveč pomembnega. A pomislila sem na odločitev, ki sem jo sprejela v mladih letih: “Ti, zapuščeni Jezus, si moja edina sreča!”

S pomočjo zdravil se je zdravstveno stanje takoj znantno izboljšalo, ne vem pa, kako bo v prihodnje. Odločila sem se živeti sedanji trenutek. Po diagnozi se mi je sama od sebe rodila misel, da napišem pesem, da Bogu zapojem svoj DA: In duša se je napolnila z mirom.«
Stavek tega psalma je na poseben način odmeval tudi v duši Chiare Lubich, ki je zapisala: »Te preproste besede nam bodo pomagale, da bomo zaupali Bogu, privajale nas bodo na življenje z Ljubeznijo. In tako bomo, zmeraj bolj zedinjeni z Bogom in vse bolj polni njega, vedno znova polagali temelje našega pravega bitja, ki je ustvarjeno po njegovi podobi.«[1]

Tako bomo v tem mesecu juniju skupaj pošiljali Bogu to “izjavo ljubezni” in okoli sebe  širili mir in vedrino.

Letizia Magri

[1] Ch. Lubich, Beseda življenja  za julij 2001.

 

MAJ 2022:    »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«   (Jn 13,34)

 

Jezus obhaja zadnjo večerjo. S svojimi učenci sedi pri mizi, pravkar jim je umil noge. Čez nekaj ur ga bodo prijeli, obsodili na smrt in križali. Ko je časa malo in se približujemo cilju, povemo najpomembnejše reči: domačim pustimo “oporoko”.

Janezov evangelij v zvezi s tem ne pripoveduje o ustanovitvi evha­ristije. Namesto nje je umivanje nog. In prav v tej luči je treba razumeti novo zapoved. Jezus najprej naredi, potem pa uči, zato je njegova beseda verodostojna.

Zapoved, naj ljubimo bližnjega, je že v stari zavezi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18). Jezus pri njej poudari nov vidik, medsebojnost: prav medsebojna ljubezen ustvarja skupnost učencev in je njena značilnost.

Ta zapoved ima svoje korenine v samem božjem življenju, v trinitarični dinamiki, ki je je človek zaradi Sina lahko deležen. To pojasnjuje Chiara Lubich s podobo, ki nas lahko razsvetli: »Ko je Jezus prišel na zemljo, ni začel iz nič kakor vsak izmed nas, ampak je prišel iz nebes. In kakor se izseljenec, ko gre v daljno deželo, sicer prilagodi novemu okolju, vendar prinese tja svoje navade in običaje ter često še naprej govori svoj jezik, tako se je tudi Jezus tu na zemlji prilagodil življenju vsakega človeka, vendar je prinesel s seboj – ker je bil Bog – način življenja v nebesih, življenja Trojice, ki je ljubezen, medsebojna ljubezen.«[1]

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«

Tu stopamo v srce Jezusovega sporočila, ki nas vrača k svežini prvih krščanskih skupnosti in je lahko še danes razpoznavno znamenje vseh naših skupin in združenj. V okolju, v katerem je medsebojnost živa resničnost, vidimo smisel našega življenja, najdemo moč, da gremo naprej v trenutkih bolečine in trpljenja, čutimo podporo v neogibnih težavah in okušamo veselje.

Vsak dan se spoprijemamo z mnogimi izzivi: pandemija, polarizacija v družbi, revščina, spopadi. Zamislimo si za trenutek, kaj bi se zgodilo, če bi nam uspelo uresničiti to besedo v vsakdanjem življenju: znašli bi se pred novimi možnostmi, pred našimi očmi bi se odprl načrt s človeštvom, ki bi bil razlog za upanje. Toda kdo nam brani, da v sebi ne prebudimo tega življenja? In okoli sebe ne oživimo bratskih odnosov, ki bi preplavili svet?

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«

Marta je mlada prostovoljka, ki zapornikom pomaga pri pripravi na univerzitetne izpite. »Ko sem prvič stopila v zapor, sem tam našla krhke osebe, polne strahov. Z njimi sem skušala vzpostaviti najprej profesio­nalen odnos, potem pa odnos prijateljstva, ki temelji na spoštovanju in poslušanju. Hitro sem razumela, da zapornikom ne pomagam le jaz, ampak da me tudi oni podpirajo. Ko sem nekoč nekemu študentu poma­gala pri pripravi na izpit, sem izgubila osebo iz svoje družine, on pa je od prizivnega sodišča prejel potrditev obsodbe. Oba sva se znašla v najslabših možnih okoliščinah. Med učnimi urami sem videla, da v sebi nosi veliko bolečino, ki mi jo je zaupal. Ko sva skupaj nosila breme bolečine, nama je to pomagalo, da sva šla naprej. Po prestanem izpitu se mi je prišel zahvalit in rekel, da mu brez mene ne bi uspelo. Če se je po eni strani končalo življenje v moji družini, sem po drugi strani čutila, da je bilo rešeno drugo življenje. Razumela sem, da medsebojnost omogoča vzpostavljati prave odnose, odnose prijateljstva in spoštovanja.«[2]

Letizia Magri

 


[1] C. Lubich, Marija preseva Boga, Novi svet, Ljubljana 2005, str. 72–73.

    APRIL  2022:     

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«  (Mr 16,15)

V Markovem evangeliju so zadnje besede vstalega Jezusa zaupane enemu samemu njegovemu prikazovanju apostolom.

Sedijo pri mizi, kakor smo jih pogosto videli skupaj z Jezusom tudi pred njegovim trpljenjem in smrtjo, a tokrat je nad malo skupnostjo znamenje neuspeha: namesto dvanajsterih, ki jih je Jezus želel imeti ob sebi, jih je ostalo samo enajst in ob uri križa ga je eden od navzočih zatajil, mnogi pa so zbežali.

Pri tem zadnjem, odločilnem srečanju jih Vstali graja, ker so bila njihova srca zaprta za besede tistih, ki so pričali o njegovem vstajenju,[1] hkrati pa potrdi svojo odločitev: kljub njihovi krhkosti vnovič prav njim izroči oznanjevanje evangelija, vesele novice, ki je on sam s svojim življenjem in svojimi besedami.

Po tem slovesnem govoru se Vstali vrne k Očetu, a hkrati “ostaja” z učenci in njihovo besedo potrjuje s čudežnimi znamenji.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Skupnost, ki jo Jezus pošilja, da nadaljuje njegovo poslanstvo, torej ni skupina popolnih, temveč skupina ljudi, ki so predvsem poklicani, da bi “bili” z njim,[2] da bi izkušali njegovo navzočnost in njegovo potrpežljivo in usmiljeno ljubezen. Šele potem so v moči te izkušnje poslani »oznanjati vsemu stvarstvu« Božjo bližino.

In uspeh njihovega poslanstva seveda ni odvisen od osebnih sposobnosti, temveč od navzočnosti Vstalega, ki izroči samega sebe svojim učencem in skupnosti verujočih, v kateri evangelij raste toliko, kolikor ga živijo in oznanjajo.

Kot kristjani lahko naredimo samo to, da z življenjem in besedami razgla­šamo Božjo ljubezen, tako da pogumno in velikodušno izidemo iz sebe in vsem

nežno in spoštljivo ponudimo zaklade Vstalega, ki odpirajo srca za upanje.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Gre za to, da vedno pričujemo za Jezusa in nikoli zase; in še več: od nas Jezus zahteva, da se “odpovemo” sebi, da se “manjšamo”, zato da bi rasel on. V sebi moramo narediti prostor môči njegovega Duha, ki nas spodbuja k bratstvu: »Poslušati moram Svetega Duha, ki mi narekuje, da sem vsakič, ko srečam brata ali sestro, pripravljena “postati eno” z njim ali z njo in mu ali ji popolno služiti; Svetega Duha, ki mi daje moč, da ju ljubim, tudi če sta v kakšnem smislu sovražnika; Svetega Duha, ki mi napolnjuje srce z usmi­ljenjem, da znam odpuščati in razumeti njune potrebe; Svetega Duha, zaradi katerega sem goreč v tem, da ob pravem času povem drugim to, kar imam najlepšega v svojem srcu /.../ Po moji ljubezni se tako razodeva in prenaša Jezusova ljubezen /.../ Z Božjo ljubeznijo v srcu in po njej lahko pridem daleč in mnogi drugi so lahko deležni mojega odkritja, /.../ dokler bližnjega ne bo nežno ganila Božja ljubezen v nas in bo hotel “postati eno” z nami. Tako si bomo med seboj izmenjavali pomoč, ideale, načrte, bratovsko ljubezen. Šele tedaj bomo lahko spregovorili besedo in ta bo zaradi medsebojne ljubezni dar.«[3]

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

“Vsemu stvarstvu”: to gledanje nam kliče v zavest, da smo del velikega mozaika – stvarstva –, in za to smo danes posebej občutljivi. Mladi so pogosto na čelu te nove poti človeštva in v skladu z evangeljskim slogom z dejanji potrjujejo, kar oznanjajo z besedami.

Robert z Nove Zelandije je o svoji izkušnji pisal na spletu:[4] »Na našem ozemlju si prizadevamo obnoviti pristanišče Porirua na južnem delu pokrajine Wellington na Novi Zelandiji. V to pobudo so se vključile krajevne oblasti, katoliška skupnost Maorov in lokalno pleme. Pleme želimo podpreti pri obnovi pristanišča, zagotoviti, da bo tekoča voda čista, in omogočiti nabiranje školjk in običajno ribarjenje, ne da bi se bali onesnaženja. Naše pobude so uspele in iz njih je izšel pravi skupnostni duh.

Pred nami pa je izziv, da to ne bi bil samo bežen dogodek, temveč dolgoročni program, ki bi prinašal pomoč, podporo, in bi se na tem območju pokazala sprememba.«

                                                                                Letizia Magri

[1] Prim. Mr 16,9–13.

[2] Prim. Mr 3,14–15.

[3] C. Lubich, Beseda življenja za junij  2003.

[4] Celotno besedilo te in drugih izkušenj je v različnih jezikih na voljo na spletu: http://www.unitedworldproject.org/workshop.

 

MAREC  2022

       »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«  (Mt 6,12)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz molitve, ki jo je Jezus naučil svoje učence, očenaš. Molitev je globoko zakoreninjena v judovskem izročilu. Tudi Judje so Boga klicali in ga kličejo »Oče naš«.

Na prvi pogled nas besede tega stavka močno presenetijo: ali lahko prosimo Boga, naj izbriše naše grehe – kot pravi grško besedilo –, kakor smo sami sposobni storiti s tistim, ki je pogrešil v odnosu do nas? Naša sposobnost za odpuščanje je vedno omejena, površna in polna pogojev.

Če bi Bog ravnal z nami po naši meri, bi to bila prava pravcata obsodba!

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Vendar so to pomembne besede, ki izražajo predvsem našo zavest, da smo potrebni Božjega odpuščanja. Jezus sam jih je izročil učencem, torej vsem krščenim, da bi se z njimi s preprostim srcem lahko obračali na Očeta.

Vse se rodi iz odkritja, da smo sinovi v Sinu, Jezusovi bratje in posnemo­valci. On je prvi, ki je svoje življenje napravil za pot, na kateri se je vedno popolneje oklepal ljubeče Očetove volje.

Šele potem, ko smo sprejeli Božji dar, njegovo brezmejno ljubezen, lahko Očeta prosimo za vse, tudi za to, da nas napravi vedno bolj podobne sebi, celo v tem, da smo sposobni dan za dnem z velikodušnim srcem odpuščati bratom in sestram.

Vsako odpuščanje je svobodna in zavestna odločitev, ki jo je treba vedno ponižno obnavljati. Nikoli ne postane navada, temveč je to zahtevna pot, za katero nam Jezus naroča, naj vsak dan molimo kakor za kruh.

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Kolikokrat so nas lahko ljudje, s katerimi živimo v družini, v soseščini, na delovnem mestu ali pri študiju, žalili in nam je težko imeti do njih naklonjen odnos! Kaj naj storimo? Prav tedaj lahko prosimo za milost, da bi posnemali Očeta:

»Zjutraj, ko vstanemo, naj bo v našem srcu popolna “amnestija”, popolno odpuščanje, z ljubeznijo, ki vse pokrije, zna sprejeti drugega takšnega, kakršen je, z njegovimi omejenostmi, z njegovimi težavami, prav kakor bi storila mati s svojim otrokom, ki je pogrešil: vedno ga opraviči, vedno mu odpusti, vedno upa vanj... Približajmo se vsakemu z novimi očmi, kakor da nikoli ne bi zagrešil napake. Začnimo vsakič znova, vedoč, da Bog ne le odpusti, ampak pozabi: to je mera, ki jo zahteva tudi od nas.«[1]

To je visok cilj, kateremu se lahko bližamo s pomočjo zaupne molitve.

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Celotna molitev očenaša gleda na vse pod vidikom “mi”, bratstva: prosim ne samo zase, ampak tudi za druge in z drugimi. Mojo sposobnost za odpuščanje podpira ljubezen drugih in po drugi strani lahko moja ljubezen nekako čuti kot nekaj svojega bratov pogrešek: morda je odvisen tudi od mene, morda se nisem dovolj potrudil, da bi se brat čutil sprejetega in razumljenega ...

V Palermu, italijanskem mestu, krščanske skupnosti živijo globoko izkušnjo dialoga, ki od njih terja, da premagajo nekatere težave. Biagio in Zina pripovedujeta: »Nekega dne naju je prijatelj pastor povabil k nekaterim družinam iz svoje Cerkve, ki naju niso poznale. S seboj sva prinesla nekaj, kar bi delili pri kosilu, a te družine so nam dale razumeti, da jim to srečanje ni posebno všeč. Zina jim je dala prijazno pokusiti nekatere jedi, ki jih je skuhala, in na koncu smo kosili skupaj. Po kosilu so začeli naštevati napake, ki jih vidijo v naši Cerkvi. Nisva se hotela spustiti v besedno vojno, zato sva rekla: Katera napaka ali razlika med našima dvema cerkvama nam lahko prepreči, da bi se imeli radi? Ker so bili navajeni na nenehno polemiziranje, so bili zaradi takšnega odgovora začudeni in razoroženi. Začeli smo se pogovarjati o evangeliju in o tem, kar nas združuje, saj je tega mnogo več kot tistega, kar nas deli. Ko je prišel čas, da se poslovimo, niso hoteli, da odideva. Tedaj sva jim predlagala, da zmolimo očenaš, in med molitvijo smo močno začutili Božjo navzočnost. Morala sva obljubiti, da se bova vrnila, saj so želeli, da bi spoznala še vse druge iz skupnosti. In tako se je v vseh teh letih tudi zgodilo.«

Letizia Magri

 

[1] C. Lubich, Beseda življenja za december 2004.

FEBRUAR 2022

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« (Jn 6,37)

To Jezusovo zagotovilo je del njegovega pogovora z množico, ki ga išče po čudežu obilne pomnožitve kruha in zahteva še eno znamenje, da bi verovala vanj.

Jezus jim razodene, da je on sam znamenje Božje ljubezni. Še več, on je Sin, ki je od Očeta prejel poslanstvo, da sprejme in v njegovo hišo ponovno pripelje vsako bitje, še posebej vsakega človeka, ustvarjenega po njegovi podobi. Da, kajti Oče sam je že dal pobudo in vse priteguje k Jezusu,[1] ko v srce vsakega polaga željo po polnem življenju, to je po občestvu z Bogom in z vsakim bližnjim.

Jezus torej ne bo nikogar zavrgel, ne glede na to, kako se kdo čuti oddaljenega od Boga, kajti to je Očetova volja: da nikogar ne izgubi.

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

To je zares dobra novica: Bog vse neizmerno ljubi, njegova nežnost in njegovo usmiljenje se obračata k vsakemu moškemu in vsaki ženski. On je potrpežljiv in usmiljen Oče in čaka vsakega, ki se – ker ga žene notranji glas – poda na pot.

Pogosto nas razjeda dvom: Zakaj neki bi me Jezus moral sprejeti? Kaj hoče od mene? V resnici nas Jezus prosi le, naj mu dovolimo, da nas pritegne k sebi, in naj osvobodimo srce vsega, kar ga ovira, da bi mogli z zaupanjem sprejeti njegovo zastonjsko ljubezen.

A to je tudi povabilo, ki spodbuja našo odgovornost. Kajti če z Jezusove strani okušamo takšno obilje nežnosti, nas to z naše strani spodbuja, da ga sprejmemo v vsakem bližnjem:[2] moškem ali ženski, mladem ali starem, zdravem ali bolnem, naše kulture ali ne … In nikogar ne bomo zavrnili. 

          »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

V Quebécu (v Kanadi) se neka krščanska skupnost, ki živi Božjo besedo, trudi sprejemati številne družine, ki prihajajo v deželo iz mnogih delov sveta: Francije, Egipta, Sirije, Libanona, Konga … Vse sprejmejo in jim pomagajo, tudi tako, da jim omogočijo vključevanje. To pomeni, da je treba odgovarjati na njihova številna vprašanja, izpolnjevati obrazce v zvezi s statusom begunca ali rezidenta, urejati šolo za otroke, jih spremljati pri odkrivanju njihove četrti. Pomembna sta tudi vpis v tečaje francoščine in iskanje dela.

Guy in Micheline pišeta: »Neka sirska družina, ki je na begu pred vojno prispela v Kanado, je tam srečala drugo družino, ki je ravno prišla in je bila še zelo zbegana. Preko družbenih omrežij je ustvarila mrežo solidarnosti in mnogi prijatelji so družini priskrbeli potrebno: postelje, divane, mize, stole, posodje, oblačila, knjige. Igrače za otroke so spontano darovali drugi otroci iz naših družin, ki so jih spodbudili starši. Dobili so več, kot so potrebovali, nakar so sami pomagali drugim revnim družinam v svojem bloku. Beseda življenja tistega meseca je prišla ravno ob pravem času: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!”«

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

Kako lahko spremenimo to Božjo besedo v življenje? Tako, da kot posamezniki in kot skupnost pred vsakim bližnjim izpričujemo Očetovo bližino.

Pri tem nam bo pomagala meditacija Chiare Lubich o ljubezni do usmiljenja. To je, piše Chiara, »ljubezen, ki odpira srce in roke revežem /…/ tistim, ki jih je življenje strlo, skesanim grešnikom. To je ljubezen, ki zna sprejeti bližnjega, ki je zašel, prijatelja, brata ali neznanca, in mu neštetokrat odpusti /…/ To je ljubezen, ki ne meri in se ji ne bo merilo. To je ljubezen, ki se razcveta obilneje, bolj vseobsegajoče, stvarneje kot tista, ki je bila v duši prej. Čuti namreč, da se v njej porajajo čustva, podobna Jezusovim; opaža, da ji ob vseh, ki jih srečuje, prihajajo na ustnice Jezusove besede: “Smili se mi množica” (prim. Mt 15,32) /…/ Usmiljenje je zadnji izraz ljubezni, tisti, ki jo dopolnjuje. In ljubezen presega bolečino, kajti bolečina je samo v tem življenju, ljubezen pa se nadaljuje v drugem življenju. Bogu je ljubše usmiljenje kakor pa žrtev.«                                                                 
                                               Letizia Magri

 

Januar 2022    
 

»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«[1] (Lk 1,45)
Te besede, ki so zapisane samo v Matejevem evangeliju, so izrekli nekateri “modri”, ki so prišli od daleč na nekoliko skrivnosten obisk deteta Jezusa.
So majhna skupina, ki se poda na dolgo pot za majhno lučjo, ko išče večjo Luč, namenjeno vsem: Kralja, ki se je že rodil in je navzoč v svetu. O njih ne vemo nič drugega, a ta dogodek nam ponuja bogato izhodišče za razmišljanje in krščansko življenje.
Letos so ga za praznovanje tedna molitve za krščansko edinost[2] izbrali in predlagali kristjani z Bližnjega vzhoda. To je dragocena priložnost, da se skupaj ponovno podamo na pot, da smo odprti za medsebojno sprejemanje, predvsem pa za Božji načrt, da bi bili tako priče njegove ljubezni do vsakega človeka in vsakega naroda na zemlji.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Kristjani z Bližnjega vzhoda so v listini, ki spremlja predloge za teden molitve, zapisali: »/…/ Zvezda, ki se je pojavila na nebu Judeje, je dolgo pričakovano znamenje upanja, ki vodi Modre – po njih pa dejansko vse narode sveta – na kraj, kjer se razodeva pravi Kralj in Odrešenik. Zvezda je dar, znamenje Božje ljubeče navzočnosti za vse človeštvo /…/ Modri nam razodevajo edinost vseh ljudi, ki jo hoče Bog. Prihajajo iz oddaljenih dežel in predstavljajo različne kulture, vendar jih vse vodi želja, da bi videli in spoznali novorojenega Kralja; zberejo se v votlini pri Betlehemu, da ga počastijo in mu podarijo svoje darove. Kristjani so poklicani, da so v svetu znamenje edinosti, ki jo za svet želi on. Čeprav pripadajo različnim kulturam, rasam in jezikom, sta kristjanom skupna iskanje Kristusa in želja, da bi ga častili. Poslanstvo kristjanov je torej, da so znamenje – kakor zvezda – in vodijo človeštvo, žejno Boga, ter ga pripeljejo h Kristusu. Kristjani so tako Božje orodje za uresničevanje edinosti vseh narodov.«[3] Zvezda, ki sveti Modrim, je namenjena vsem, prižgana je predvsem v globini vesti, ki dovoli, da jo razsvetljuje ljubezen. Vsi si lahko izostrimo pogled, da jo opazimo, se podamo na pot za njo in dosežemo cilj, ki je srečanje z Bogom in našimi brati in sestrami v vsakdanjem življenju ter deljenje našega bogastva z vsemi.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Častiti Boga je temelj, da se pred njim prepoznamo taki, kot smo: majhni, krhki, vedno potrebni odpuščanja in usmiljenja, in zaradi tega iskreno pripravljeni enako ravnati z drugimi. Ta čast, ki gre samo Bogu, se v polnosti izraža s češčenjem.
Lahko si pomagamo z besedami Chiare Lubich: »/…/ kaj pomeni “moliti” Boga? To je naravnanost, ki je usmerjena samo k njemu. Moliti pomeni reči Bogu: “Ti si vse,” to je: “Si, kar si”; in jaz imam ta neizmerni privilegij življenja, da to priznavam /…/ To pomeni tudi, da dodamo: “Jaz sem nič,” in to ne le z besedami. Da bi molili Boga, moramo izničiti sebe in pripomoči k temu, da on zmaguje v nas in v svetu /…/ Toda najzanesljivešja pot, da dosežemo to eksistenčno razglasitev, da smo mi nič in Bog vse, je povsem pozitivna. Da bi izničili naše misli, ni treba drugega kot misliti na Boga in imeti njegove misli, ki so nam razodete v evangeliju. Da bi izničili našo voljo, ni treba drugega kot spolnjevati njegovo voljo, ki se nam kaže v sedanjem trenutku. Da bi izničili naša neurejena čustva, je dovolj, da imamo v srcu ljubezen do njega in ljubimo svoje bližnje, tako da z njimi delimo njihove stiske, težave, probleme in radosti. Če smo vedno “ljubezen”, smo – ne da bi se tega zavedali – sami zase nič. In ker živimo svoj nič, z življenjem potrjujemo vzvišenost Boga, to, da je vse, in smo odprti za resnično češčenje Boga.«[4]

»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« 
Sklepe kristjanov z Bližnjega vzhoda lahko ponotranjimo kot svoje: »Potem ko so Modri srečali Odrešenika in ga skupaj počastili, so se, v sanjah opomnjeni, po drugi poti vrnili v svojo deželo. Enako nas mora občestvo, ki ga izkusimo v skupni molitvi, navdihovati, da se po novih poteh vrnemo v svoje življenje, v naše cerkve in v celoten svet /…/ Postaviti sebe v službo evangelija zahteva danes napor za obrambo človeškega dostojanstva, predvsem najrevnejših, najšibkejših in tistih na obrobju /…/ Nova pot za cerkve je pot vidne edinosti, za katero si prizadevamo z žrtvami, pogumom in drznostjo, tako da bo dan za dnem “Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28).«
[5]

                                                                                                Letizia Magri
[1] Predlagani stavek je povzetek besedila Mt 2,1 in Mt 2,2.
[2] Tradicionalni datum praznovanja tedna molitve za krščansko edinost na severni polobli je od 18. do 25. januarja. Na južni polobli, kjer je januar počitniško obdobje, cerkve teden molitve obhajajo na druge datume, na primer v času binkošti, ki so prav tako simbolno obdobje za edinost Cerkve. To je tudi povabilo, da zavzemanje za ekumenski dialog ohranjamo živo vse leto.
[3] Prim. http://www.christianunity.va/content/unitacristiani/it/news/2021/spuc-2022.html.
[4] C. Lubich, Beseda življenja za februar 2005.
[5] Prav tam.

 

 

DECEMBER 2021

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«   (Lk 1,45)

Tudi ta mesec nam beseda življenja predlaga blagor. To je vesel in navdihnjen pozdrav žene, Elizabete, drugi ženi, Mariji, ki ji je prišla pomagat. Obe pričakujeta otroka in obe sta v globoki veri sprejeli Božjo besedo ter v svoji ponižnosti izkusili njeno moč.

Marija je v Lukovem evangeliju prva blagrovana, tista, ki izkusi veselje ob zaupnem odnosu z Bogom. S tem blagrom nas evangelist uvaja v razmišljanje o odnosu med oznanjeno Božjo besedo in vero, ki sprejema, med Božjo pobudo in svobodnim človekovim pristankom.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija zares veruje v »obljubo, ki je bila dana Abrahamu in njego­vemu potomstvu na veke«.[i] Ni polna sama sebe, je ponižna in odprta za poslušanje Božje besede, tako da lahko sama Božja Beseda postane meso v njenem naročju in vstopi v zgodovino človeštva.

Nihče ne bo mogel izkusiti Marijinega deviškega materinstva, vsi pa lahko posnemamo njeno zaupanje v Božjo ljubezen. Če Božjo besedo sprejmemo z odprtim srcem, se lahko s svojimi obljubami utelesi tudi v nas in tako postane naše življenje – državljanov, očetov in mater, študentov, delavcev in politikov, mladih in starih, zdravih in bolnih – rodovitno.

In če je naša vera negotova, kakor je bila Zaharijeva?[ii] Še naprej zaupajmo v Božje usmiljenje. Bog nas ne bo nehal iskati, dokler ne bomo tudi mi odkrili njegove zvestobe in ga blagoslavljali.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Med istimi hribi Svete dežele, v časih, ki so nam mnogo bližje, je druga globoko verna mati svoje otroke učila umetnosti odpuščanja in pogovarjanja, ki se je je naučila v šoli evangelija. Majhno znamenje v tej deželi, zibelki civilizacije, kjer od nekdaj iščejo mir in trdnost, tudi med verniki različnih verstev. Margaret tako pripoveduje: »Ko so nas otroke užalili nekateri izrazi zavračanja drugih, sosedovih otrok, nam je mati rekla: “Povabite te otroke v našo hišo”; dala jim je sveže pečen domač kruh, da bi ga nesli svojim družinam. Odtlej smo s temi ljudmi gradili prijateljske odnose.«[iii]

Tudi Chiara Lubich nas podpira v tej pogumni veri: »Za Jezusom je Marija tista, ki je znala najbolje in najbolj popolno reči “da” Bogu. Predvsem v tem sta njena svetost in njena veličina. In če je Jezus Beseda, utelešena Božja beseda, je Marija zaradi svoje vere v Božjo besedo živeta beseda, čeprav je ustvarjeno bitje kakor mi, nam enaka /.../ Z Marijo torej verujmo, da se bodo uresničile vse obljube, ki so v Jezusovi besedi; in če je potrebno, kakor Marija sprejmimo tudi tveganje nesmiselnosti, ki ga včasih vsebuje njegova beseda. Tistemu, ki veruje v Božjo besedo, se dogajajo velike in majhne, a vedno čudovite stvari. Lahko bi napolnili knjige z dejstvi, ki to dokazujejo /.../ Ko se bomo v vsakdanjem življenju ob branju Svetega pisma srečevali z Božjo besedo, odprimo svoje srce in poslušajmo z vero, da se bo tisto, kar Jezus od nas zahteva in nam obljublja, uresničilo. Ne bo dolgo, ko bomo odkrili /.../, da on drži svoje obljube.«[iv]

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

V času priprave na božič se spomnimo na Jezusovo presenetljivo obljubo, da bo navzoč med tistimi, ki sprejemajo in živijo zapoved medsebojne ljubezni: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«[v]

Zaupajmo v to obljubo in dovolimo, da se Jezus tudi danes ponovno rodi v naših domovih in na naših ulicah s pomočjo medsebojnega sprejemanja, zavzetega poslušanja drugega ter bratskega ali sestrskega objema, kot sta si ga namenili Marija in Elizabeta.

Letizia Magri
___________________________________________________________

[1] Prim. Lk 1,55.

[1] Prim. Lk 1,5–25; 67–79.

[1] Prim. cittanuovatv: Intervista a Margaret Karram (Intervju z Margaret Karram).

[1] Chiara Lubich, Beseda življenja za avgust 1999.

[1] Mt 18,20.

 

 

NOVEMBER 2021: 


»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9)

Matejev evangelij je napisal kristjan, ki izhaja iz judovskega okolja tistega časa, zato je v njem veliko izrazov, značilnih za tedanje kulturno in versko izročilo.

V petem poglavju Jezusa kaže kot novega Mojzesa, ki gre na goro, da oznani bistvo Božje postave: zapoved ljubezni. Evangelij nam pravi, da Jezus sedi, kot učitelj, da bi bilo to učenje slovesno.

A ne samo to: Jezus tudi prvi pričuje za to, kar oznanja. To je zelo očitno, ko razglaša blagre, program vsega svojega življenja. V njih se razkriva korenitost krščanske ljubezni, z njenimi sadovi blagoslova in polnega veselja, prav blaženosti.

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

V Svetem pismu mir, hebrejsko šalom, nakazuje stanje, v katerem je oseba skladna s samo seboj, z Bogom in s tem, kar jo obdaja. Še danes to besedo uporabljamo kot pozdrav, kot željo po polnem življenju. Mir je predvsem Božji dar, je pa zaupan tudi naši privolitvi.

Med vsemi blagri ta namreč zveni kot najbolj dejaven, saj nas vabi, da izidemo iz brezbrižnosti in postanemo snovalci sloge, začenši pri nas samih in okoli nas, tako da uporabljamo razum, srce in roke. Od nas terja zavzetost, da skrbimo za druge, da zdravimo rane in osebne ter družbene pretrese, ki jih je povzročila sebičnost, ki razdvaja, in da spodbujamo vsak napor v tej smeri.

Kakor Jezus, Božji Sin, ki je dopolnil svoje poslanstvo, ko je dal življenje na križu, da bi ponovno zedinil ljudi z Očetom in na zemljo ponovno prinesel bratstvo. Zato je vsak, ki gradi mir, podoben Jezusu in ga kakor Jezusa prepoznavajo kot Božjega otroka.

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

Kakor Jezus lahko tudi mi vsak dan spreminjamo v “dan miru”, tako da končamo majhne ali velike vojne, ki se vsakodnevno bijejo okoli nas. Da bi te sanje uresničili, je pomembno, da snujemo mreže prijateljstva in solidarnosti, da v pomoč ponudimo roko, a tudi, da jo sprejmemo.

Denise in Alessandro pripovedujeta: »Ko sva se spoznala, nama je bilo lepo biti skupaj. Poročila sva se in na začetku je bilo zelo lepo, tudi zaradi rojstva otrok. Sčasoma pa so se začeli vzponi in padci, med nama ni bilo več nobenega pogovora, temveč je bila vsaka stvar vzrok za nenehno prerekanje. Odločila sva se, da ostaneva skupaj, a še naprej sva se zapletala  v iste napake, zamere in spore. Nekega dne nama je prijateljski par predlagal, da se udeleživa tečaja za pomoč parom v težavah.[1] Tam nisva našla samo strokovno podkovanih oseb, ampak “družino družin”, s katero sva delila najine težave: nisva bila več sama! Znova se je prižgala luč, a to je bil šele prvi korak: ko sva prišla domov, ni bilo lahko in od časa do časa se še ujameva v iste zanke. Pomaga pa nama to, da skrbiva drug za drugega in si prizadevava za nove začetke in za to, da ostajava v stiku z najinimi novimi prijatelji, da gremo skupaj naprej.«

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

Mir, Jezusov mir, kakor pravi Chiara Lubich, »zahteva od nas novo srce in nove oči, da bi ljubili in v vseh videli kandidate za vesoljno bratstvo«. Dodaja pa še: »Lahko se vprašamo: “Tudi v prepirljivih sosedih v bloku? Tudi v kolegih v službi, ki zavirajo moje napredovanje? Tudi v tistih, ki se bojujejo v drugi stranki ali v nasprotnem nogometnem moštvu? Tudi v tistih, ki so druge vere, kakor je moja, ali pripadajo drugemu narodu?” Da, vsak mi je brat in sestra. Mir se začenja prav tu, v odnosu, ki ga znam vzpostaviti z vsakim svojim bližnjim. “Zlo se rojeva v človekovem srcu,” je zapisal Igino Giordani, in “da bi odstranili nevarnost vojne, je treba odstraniti duha napadalnosti, izkoriščanja in sebičnosti, iz katerega izhaja vojna: treba je preoblikovati vest.”[2] /.../ Svet se bo spremenil, če se bomo spremenili mi /.../ Če bomo poudarjali predvsem tisto, kar nas združuje, bomo lahko pomagali ustvarjati miselnost miru in skupaj delali za dobro človeštva /.../ Prav ljubezen na koncu zmaga, ker je močnejša od vsega drugega. Poskusimo v tem mesecu živeti tako, da bi bili kvas za novo kulturo miru in pravičnosti. Videli bomo, kako se bo v nas in okoli nas znova rodilo novo človeštvo.«[3]

Letizia Magri

 

[1] Prim. 10 anni di “Percorsi di luce”, na: https://www.focolare.org/famiglienuove.

[2] I. Giordani, L'inutilità della guerra, Rim 22003, str. 111.

[3] C. Lubich, Beseda življenja za januar 2004.

 

Oktober    2021   

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Evangeljska beseda, ki jo želimo živeti ta mesec, je iz pisma apostola Pavla Rimljanom. To je dolgo besedilo z bogatimi mislimi in nauki, ki ga je Pavel napisal, preden je odšel v Rim, ko se je pripravljal na obisk v tej skupnosti, ki je osebno še ni poznal.

Osmo poglavje na poseben način poudarja novo življenje po Duhu in obljubo večnega življenja, ki čaka posameznike, narode in celotno vesoljstvo.

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Vsaka beseda v tem stavku je polna pomenov.

Pavel razglaša, da smo – predvsem kot kristjani – spoznali Božjo ljubezen in se zavedamo, da je vsaka človeška izkušnja del velikega Božjega načrta odrešenja.

Vse, pravi Pavel, pomaga uresničevati ta načrt: trpljenje, preganjanje, polomije in osebne šibkosti, predvsem pa delovanje Božjega Duha v srcu ljudi, ki ga sprejmejo.

Duh zbira in sprejema tudi vzdihovanje človeštva in stvarstva1 in to je poroštvo, da se bo Božji načrt uresničil.

Z naše strani moramo s svojo ljubeznijo dejavno odgovarjati na to ljubezen, tako da se v vsaki stiski izročamo Očetu in pričujemo o upanju na novo nebo in novo zemljo,2 ki ju je Bog pripravlja tistim, ki vanj zaupajo.

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Kako naj torej v svojem osebnem, vsakdanjem življenju sprejmemo ta močni predlog?

 

Chiara Lubich nam svetuje: »Predvsem se ne smemo nikoli ustaviti pri zgolj zunanjem, stvarnem, svetnem vidiku stvari, temveč moramo verovati, da je vsaka stvar sporočilo, s katerim nam Bog izraža svojo ljubezen. Tedaj bomo videli, kako je življenje, ki se nam zdi podobno vezenini, na kateri vidimo le vozle in zmešnjavo niti, v resnici drugačno: čudovit načrt, ki ga na podlagi naše vere tke Božja ljubezen. Potem se moramo v vsakem trenutku zaupno in popolnoma prepuščati tej ljubezni, bodisi v majhnih bodisi v velikih stvareh. Še več, če se bomo znali v običajnih življenjskih okoliščinah prepustiti Božji ljubezni, nam bo Bog dal moč, da se mu bomo prepuščali tudi v težjih trenutkih, ko na primer pride kakšna velika preizkušnja, bolezen ali sam trenutek smrti. Skušajmo torej tako živeti, seveda ne iz sebičnosti, da bi nam Bog razodel svoje načrte in bi prejeli njegovo tolažbo, temveč zgolj iz ljubezni, in videli bomo, da je ta zaupna predanost vir luči in neskončnega miru za nas in za mnoge druge.«3

Izročajmo se Bogu v težkih preizkušnjah, kakor pripoveduje O. L. iz Gvatemale: »Delala sem kot kuharica v domu počitka. Ko sem nekoč šla po hodniku, sem slišala staro ženo, ki je prosila za vodo. Tvegala sem in prekršila pravila, ki mi prepovedujejo zapustiti kuhinjo, in ji z ljubeznijo ponudila kozarec vode. Starkine oči so se razsvetlile. Ko je spila pol kozarca, mi je stisnila roko: “Ostani z mano deset minut!” Razložila sem ji, da ne bi smela, saj mi sicer grozi, da me odpustijo. A tisti pogled ... Ostala sem. Prosila me je, da bi skupaj molili: “Oče naš ...” In na koncu: “Prosim, zapoj mi kaj.” Na misel mi je prišlo: “S seboj ne bomo vzeli ničesar, samo ljubezen ...” Drugi varovanci so naju gledali. Žena je bila srečna in mi je rekla: “Bog te blagoslovi, hčerka moja,” malo za tem pa je ugasnila. Ker sem šla iz kuhinje, so me odpustili. Moja družina, ki živi daleč, potrebuje mojo podporo, a jaz sem mirna in srečna: odgovorila sem Bogu in neznana žena pri najpomembnejšem koraku svojega življenja ni bila sama.«

Letizia Magri

 

 

1 Prim. Rim 8, 22–27.; 2 Prim. Raz 21,1.; 3 C. Lubich, Beseda življenja za avgust 1985

September    2021   

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«    (Mr 9,35)

Na poti z Jezusom proti Kafarnaumu se učenci živahno pogovarjajo. Ko pa jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, nimajo poguma, da bi odgovorili, morda zato, ker jih je malo sram: skušali so ugotoviti, kdo med njimi je največji.

Jezus je večkrat govoril, da se bo skrivnostno srečal s trpljenjem, a za Petra in druge je bilo pretežko razumeti in sprejeti njegovo govorjenje. Šele po Jezusovi izkušnji smrti in vstajenja so namreč odkrili, kdo v resnici je: Božji Sin, ki iz ljubezni daruje življenje.

Zato da bi jim pomagal, da bi bili res njegovi učenci, Jezus sede, jih pokliče k sebi in razodene pravo naravo “evangeljskega prvenstva”:

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Kljub krhkosti in strahovom učencev Jezus zaupa vanje in jih kliče, naj hodijo za njim, da bi z njim delili njegovo poslanstvo: služiti vsem. Ob tem pomislimo na spodbudo apostola Pavla kristjanom v Filipih: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.«1 Služiti, a ne kot suženj, ki je prisiljen opravljati svoje delo, temveč kot svoboden človek, ki velikodušno daje na voljo svoje sposobnosti in svoje moči, ki se trudi delovati ne v prid kakšni skupini, kakšni stranki, ampak v prid vseh, ki potrebujejo njegovo pomoč, brez izjem in brez presodkov.

To je klic tudi za nas, danes, da imamo duha in srca odprta, da prepoznavamo potrebe drugih in zanje skrbimo; da si dejavno prizadevamo graditi pristno človeške odnose, da uporabljamo svoje talente za obče dobro, tako da vsak dan kljub našim neuspehom začenjamo znova. To je vabilo, da se postavimo na zadnje mesto, da bi vsem pomagali na poti edini mogoči prihodnosti naproti: vesoljnemu bratstvu.

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

V razlagi te Jezusove besede nam Chiara Lubich svetuje, kako naj beseda postane konkretno življenje: »Tako, da ob mnogih priložnostih, ki nam jih nudi vsakdanje življenje, z Jezusom izbiramo zadnje mesto. Morda nam je bila zaupana kakšna pomembna naloga? Ne počutimo se takoj kot “nekdo”, ne dajmo prostora napuhu in prevzetnosti. Pomnimo, da je najpomembnejše ljubiti bližnjega. Izkoristimo novi položaj za to, da še bolje služimo bližnjemu, ne da bi ob tem pozabljali skrbeti za tiste stvari, ki se zdijo majhne, na osebne odnose, preproste vsakdanje dolžnosti, pomoč staršem, mir in skladnost v družini, vzgojo otrok … Da, kar koli že se nam pripeti, pomnimo, da krščanstvo pomeni ljubiti in ljubiti zlasti zadnje. Če bomo živeli tako, bo naše življenje nenehno zidanje Božjega kraljestva na zemlji in za ta trud je Jezus obljubil, da nam bo vse navrženo: zdravje, dobrine, obilje vsega … da bomo lahko delili drugim in tako postali roke Božje previdnosti za mnoge.«2

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Ohranjanje skupnega doma je posebej aktualno služenje skupnemu dobremu; to lahko delimo z mnogimi ljudmi po svetu in je že leta dolgo močna vsebina za skupno krščansko pričevanje. Posebej pomnimo, da se mesec september za vedno številnejše cerkve tudi letos začne z obhajanjem dneva stvarstva, ki se s “časom stvarstva” podaljša do 4. oktobra.

Skupnost iz Taizéja je ob eni takih priložnosti predlagala naslednjo molitev: »Bog ljubezni, ko ostajamo v tvoji navzočnosti, nas naredi sposobne, da bomo doumeli neskončno lepoto vsega, kar si ustvaril, vsega, kar prihaja od tebe, od tvojega neizčrpnega sočutja. Daj, da se bo povečala naša pozornost do drugih in do vsega stvarstva. Uči nas odkrivati vrednost vsega in daj, da bomo prinašalci miru v človeško družino.«3                                                                                                                                                                                                      Letizia Magri

 

 Beseda življenja - AVGUST  2021

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«(Mt 18,4)

Kdo je največji, najmogočnejši, glavni v družbi, v Cerkvi, v politiki, pri trgovanju? To vprašanje preveva odnose, usmerja odločitve, določa strate­gije. K tej prevladujoči logiki se zatekamo tudi podzavestno, morda v želji, da bi zagotovili dobre in učinkovite rezultate tistim, ki nas obkrožajo.

V Matejevem evangeliju tu srečamo Jezusove učence, ki so sprejeli oznanilo o nebeškem kraljestvu in hočejo spoznati zahteve, da bi bili protagonisti v novem Božjem ljudstvu: »Kdo je največji?«

Jezus odgovori z enim izmed svojih nepredvidljivih dejanj: v središče male množice postavi otroka in to dejanje pospremi z nedvoumnimi besedami:

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

Nasproti tekmovalni in samozadostni miselnosti Jezus postavi najslabotnejši delček družbe, tistega, ki nima vlog, s katerimi bi se hvalil ali jih branil; tistega, ki je v vsem odvisen od drugih in sam od sebe išče pomoč. Ne gre za to, da bi sprejeli pasivno vlogo ali da bi se odpovedali temu, da bi bili ustvarjalni in odgovorni, ampak za to, da delujemo s svojo voljo in svobodno. Jezus namreč terja, da postanemo majhni, zahteva namen in prizadevanje, da odločno spremenimo smer, v katero gremo.

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

Takole je Chiara Lubich globlje doumela značilnosti evangeljskega otroka: »Otrok se zaupno prepušča očetu in materi: verjame v njuno ljubezen /.../ Pravi kristjan kakor otrok veruje v Božjo ljubezen, se vrže v naročje nebeškega Očeta in brezmejno zaupa vanj /.../ Otroci so v vsem odvisni od staršev /.../ Tudi mi, “evangeljski otroci”, smo v vsem odvisni od Očeta /.../: on ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo, in nam to da. Božjega kraljestva ne moremo osvojiti, temveč ga prejmemo kot dar iz Očetovih rok.«

Chiara še poudarja, da otrok popolnoma zaupa očetu in se vsega nauči od njega. Prav tako »“evangeljski otrok” vse izroča Božjemu usmiljenju, pozablja na preteklost in vsak dan začenja novo življenje, tako da je odprt za navdihe Duha in vedno ustvarjalen. Otrok se sam ne more naučiti govoriti, potrebuje nekoga, da ga nauči. Jezusov učenec /.../ se vsega uči iz Božje besede, dokler ne govori in živi po evangeliju.«

Otrok nehote posnema svojega očeta. »Tako “evangeljski otrok” /.../ ljubi vse, ker Oče “daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim”; ljubi prvi, ker nas je Oče ljubil, ko smo bili še grešniki; ljubi nesebično, ne da bi kaj pričakoval, ker tako ravna nebeški Oče.«1

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

V Kolumbiji so Vicente in njegova družina preživljali preizkušnjo pandemije v zelo strogi karanteni. Vincente se spominja: »Ko je bila uvedena policijska ura, se je vsakdanje življenje v trenutku spremenilo. Žena in dve starejši hčerki so se morale pripravljati na izpite na univerzi, najmlajši sin pa se ni mogel navaditi na učenje preko spleta. Nihče v hiši ni imel časa, da bi skrbel za drugega. Ko sem gledal ta kaos in hotel skoraj izbruhniti, sem razumel, da je to priložnost za udejanjanje umetnosti ljubezni v našem “novem življenju” živetega evangelija. Začel sem pospravljati po kuhinji, pripravljati hrano in jo streči pri obrokih. Nisem dober kuhar, ne natančen pri čiščenju, a razumel sem, da bo to pomagalo zmanjšati vsakdanjo napetost. To, kar se je začelo kot dejanje ljubezni za en dan, se je nadaljevalo več mesecev. Ko so člani družine opravili svoje naloge, so tudi oni skrbeli za čiščenje in začeli pospravljati obleko ali po hiši. Skupaj smo ugotovili, da so evangeljske besede resnične in da ustvarjalna ljubezen svetuje, kako naj uredimo vse drugo.«

Beseda življenja - JUNIJ 2021

                          Letizia Magr1 C. Lubich, Beseda življenja za oktober 2003.

 Beseda življenja - JULIJ  -  2021

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«   (Mt 9,22)

Jezus je na poti, obdaja ga množica: obupani oče ga je prosil, naj gre pomagat njegovi hčerki, ki umira. Na poti pa doživi še drugo srečanje: med ljudmi si pot utre žena, ki že dolga leta trpi zaradi izgubljanja krvi, kar ima hude posledice, saj mora zaradi bolezni omejevati družinske in družbene stike. Žena Jezusa ne pokliče, ne govori, temveč se mu približa od zadaj in si upa dotakniti se roba njegove obleke. Ima zelo jasno misel: »Če se le dotaknem njegovega plašča, bom ozdravljena od bolezni, ki me muči.«

Tedaj se Jezus obrne, jo pogleda in pomiri: njena vera ji je prinesla rešitev. Ne samo telesno zdravje, ampak po Jezusovem pogledu tudi srečanje z Božjo ljubeznijo,

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

 

Ta dogodek iz Matejevega evangelija tudi nam odpira nepričakovane možnosti: Bog je vedno na poti k nam, čaka pa tudi na našo pobudo, da ne bi zamudili srečanja z njim. Naša pot vere, čeprav je polna ovir in zaznamovana z zmotami, je veliko vredna. On je Gospod pravega življenja, ki ga hoče razliti na vse nas, svoje sinove in hčere, saj imamo v njegovih očeh dostojanstvo, ki ga nobena okoliščina ne more uničiti. Zato Jezus danes govori tudi nam:

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Da bi živeli to besedo, nam lahko pomaga, kar je zapisala Chiara Lubich, ko je premišljevala prav o tem evangeljskem odlomku: »Z vero človek jasno pokaže, da se ne zanaša sam nase, ampak zaupa Nekomu, ki je močnejši od njega /.../ Jezus imenuje ozdravljeno ženo “hči”, da bi ji pokazal, kar ji resnično želi dati: ne le daru za njeno telo, temveč Božje življenje, ki jo lahko v celoti prenovi. Jezus namreč dela čudeže zato, da bi ljudje sprejeli odrešenje, ki ga prinaša, odpuščanje, tisti Očetov dar, ki je on sam in preobrazi človeka, ko se mu priobči /.../ Kako naj torej živimo to besedo? Tako, da v hudih potrebah Bogu izkažemo vse naše zaupanje. To razpoloženje duše nam seveda ne odvzema naših odgovornosti in nas ne odvezuje od tega, da moramo prispevati ves svoj delež /.../ A morda bo tudi naša vera postavljena na preizkušnjo. To vidimo prav v trpeči ženi, ki zna premagati oviro, to je množico med seboj in Učenikom /.../ Imeti moramo torej vero, vendar táko, ki pred preizkušnjo ne dvomi. Razen tega moramo pokazati Jezusu, da smo razumeli neizmerni dar, ki nam ga je prinesel, dar Božjega življenja. Zanj mu moramo biti hvaležni in nanj odgovoriti.«1

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Ta gotovost nam omogoča, da drugim prinašamo odrešitev, tako da se nežno “dotaknemo” tistega, ki trpi, je v stiski, v temi ali izgubljen.

Tako se je zgodilo z mamo, ki je našla pogum za odpuščanje: »Ko sem obupno iskala pomoč, sem se udeležila srečanja o evangeliju, na katerem sem slišala razlago Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci”;2 “Ljubite svoje sovražnike.”3 Kako bi lahko odpustila tistemu, ki je ubil mojega sina? A seme je padlo vame in končno je prevladala odločitev, da odpustim. Zdaj res lahko rečem, da sem “Božja hčerka”. Nedavno sem bila povabljena na soočenje z morilcem svojega sina, ki so ga ujeli. Bilo je težko, a vmes je posegla milost. V mojem srcu ni bilo sovraštva, temveč samo veliko sočutje in namen, da ga izročim Božjemu usmiljenju.«

                                                                      Letizia Magri

Beseda življenja     6/ 2021

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«   (Mt 7,21)

Stavek iz Matejevega evangelija je iz sklepa velikega govora na gori. V njem Jezus najprej razglasi blagre, potem povabi svoje poslušalce, naj prepoznavajo ljubečo Božjo bližino, in svetuje, kako naj v skladu s tem ravnajo: v Očetovi volji naj odkrivajo najbližjo pot, da bi dosegli polno občestvo z njim v njegovem kraljestvu.

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

A kaj je Božja volja? Kako jo lahko spoznamo?

Chiara Lubich je z drugimi takole delila, kar je odkrila: »Božja volja je Božji glas, ki nam nenehno govori in nas vabi. Je božanska zlata nit ali bolje zlati votek, ki tke vse naše življenje tu spodaj na zemlji in tam zgoraj. Božja volja je način, kako nam Bog izkazuje svojo ljubezen, ljubezen, ki terja odgovor, da bi lahko v našem življenju izvršil svoja čudovita dela. Božja volja je tisto, kar “moramo biti”, naša prava bit, naše polno uresničenje /.../ Pred vsako Božjo voljo, najsi bo boleča, vesela ali indiferentna, vsak trenutek ponavljajmo: “Zgôdi se.” /.../ Odkrili bomo, da sta ti dve preprosti besedi mogočna spodbuda, sta kakor odskočna deska, da z ljubeznijo, dovršeno in s popolno predanostjo delamo tisto, kar moramo delati /.../ In tako bomo počasi sestavljali čudoviti, enkratni in neponovljivi mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakega izmed nas: on, Bog, kateremu lahko pripisujemo samo lepe, velike in neizmerne stvari, v katerem ima tudi najmanjši del – na primer dejanje ljubezni – smisel in žari, kakor imajo v brezmejni lepoti narave svoj smisel majhne, pisane cvetlice.«1

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Kristjanova postava v najodličnejšem pomenu besede je po Matejevem evangeliju usmiljenje, ki dopolnjuje vsak izraz bogoslužja in ljubezni do Gospoda.

Ta beseda nam pomaga, da naš odnos z Bogom, ki je nedvomno oseben in zaupen, s konkretnimi dejanji odpremo za bratsko razsežnost. Spodbuja nas, naj “izidemo” iz sebe, da bi drugim prinašali spravo in upanje.

Iz nemškega Heidelberga pa prihaja naslednje pričevanje skupine fantov: »Kako naj tudi našim prijateljem pomagamo izkusiti, da je ključ do sreče v tem, da se darujemo drugim? Tu smo začeli, ko smo objavili našo novo akcijo z naslovom “Ura sreče”. Zamisel je zelo preprosta: vsaj za eno uro na mesec naj bi osrečili drugega človeka. Začeli smo pri tistih, za katere se nam je zdelo, da najbolj potrebujejo ljubezen, in kjer koli smo se ponudili, da smo na voljo, so nam bila vrata na stežaj odprta! Tako smo v parku vozili na sprehod nekatere starejše na vozičkih, v bolnišnici smo se igrali z  otroki ali se ukvarjali s športom s prizadetimi. Bili so srečni, a kakor obljublja akcija: mi smo bili še bolj! In naši prijatelji, ki smo jih povabili k sodelovanju? Najprej so bili začudeni, zdaj pa, ko so poskusili osrečevati, se strinjajo z nami: “Srečo dajemo in – rečeno, storjeno – izkušamo!”«

         Letizia Magri

                                                                    Beseda življenja MAJ  2021

»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«      (1 Jn 4,16)

»Bog je ljubezen«: to je najjasnejša opredelitev Boga v Svetem pismu, ki se pojavi samo dvakrat, in to prav v besedilu, v pismu ali morda spodbudi, v kateri odmeva četrti evangelij. Avtor je namreč učenec, ki izpričuje duhovno izročilo apostola Janeza. Piše krščanski skupnosti iz prvega stoletja, ki žal že doživlja eno najbolj bolečih preizkušenj, to so nesoglasja in razdeljenost tako na področju vere kakor tudi pričevanja.

Bog je ljubezen: on v sebi samem živi polnost občestva kot Trojica, tako da ta ljubezen prekipeva na ustvarjena bitja. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci,1 ki imajo njegov DNK in so sposobni ljubiti. Njegova ljubezen je zastonjska in nas osvobaja vsakega strahu in bojazni.2

Kajti potem naj bi se uresničila obljuba medsebojnega občestva – mi in Bog in Bog v nas. A treba je “ostati” prav v tej dejavni, dinamični in ustvarjalni ljubezni. Zato so Jezusovi učenci poklicani, da ljubijo drug drugega, da dajejo življenje, da delijo svoje dobrine z vsakim, ki je v stiski. S to ljubeznijo skupnost ostaja zedinjena, preroška in zvesta.      

            »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

To oznanilo je v današnjem času močno in jasno tudi za nas, ki čutimo, da nas včasih dotolčejo nepredvideni in težko obvladljivi dogodki, kot so pandemija ali druge osebne ali skupne nesreče. Počutimo se izgubljene in prestrašene, močna je skušnjava, da bi se zaprli vase in zgradili zidove, da bi se zaščitili pred tistimi, za katere se nam zdi, da ogrožajo našo varnost, namesto da bi gradili mostove, da bi se srečevali.

Kako je mogoče v teh okoliščinah še naprej verovati v Božjo ljubezen? Ali je mogoče še naprej ljubiti?

Josiane iz Libanona je živela daleč od svoje domovine, ko je izvedela za strašno eksplozijo v bejrutskem pristanišču avgusta 2020. Tistim, ki z njo živijo besedo življenja, je zaupala: »V mojem srcu je bila bolečina, jeza, tesnoba, žalost in zbeganost. Porajalo se mi je težko vprašanje: Ali ni dovolj tisto, kar je Libanon doletelo doslej? Mislila sem na do tal porušeno četrt, v kateri sem se rodila in živela; kjer so sorodniki in prijatelji umrli, bili ranjeni ali pregnani; kjer so stavbe, šole, bolnišnice, ki jih dobro poznam, porušene.

Skušala sem biti blizu mami in bratom in odgovarjati na številna sporočila mnogih drugih ljudi, ki so izražala bližino, ljubezen, molitev. Skušala sem prisluhniti vsem v tej globoki rani, ki se je odprla. Hotela sem verjeti in VERJAMEM, da so ta srečanja s trpečimi klic, naj odgovorim z ljubeznijo, ki jo je Bog položil v naša srca. Poleg solza sem odkrila luč v mnogih Libanoncih, pogosto mladih, ki so se dvignili, pogledali okoli sebe in pomagali ljudem v stiski. V meni se je rodilo upanje, da so se mladi pripravljeni udejstvovati tudi v politiki, saj so prepričani, da je rešitev le v tem, da gremo po poti  pravega dialoga, soglasja, da drug drugega odkrijemo kot bratje, saj to v resnici smo.«

»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Dragocen nasvet, da bi živeli to besedo življenja, nam daje Chiara Lubich: »Ni več mogoče ločiti križa od slave, ni mogoče ločiti Križanega od Vstalega. To sta dva vidika same skrivnosti Boga, ki je ljubezen3 /.../ In potem, ko smo bolečino darovali, poskušajmo ne misliti nanjo, ampak delajmo tisto, kar Bog hoče od nas tam, kjer smo /…/, skušajmo ljubiti druge, bližnje, ki so okoli nas. Če bomo ravnali tako, bomo izkusili nenavaden in nepričakovan učinek: v duši bo mir, ljubezen, tudi čisto veselje in luč /.../ In bogatejši s to izkušnjo bomo lahko učinkoviteje pomagali vsem našim bratom, da najdejo blaženost med solzami, da tisto, kar jih muči, spremenijo v dušni mir. Tako bomo postali orodje veselja za mnoge, orodje sreče, tiste sreče, po kateri hrepeni vsako človeško srce.«4

Letizia Magri