"BESEDA ŽIVLJENJA"    G i b a n j e   fokolarov 

JULIJ 2024

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«  Ps 23[22],1)

Psalm 23 je eden najbolj znanih in priljubljenih psalmov. Je pesem zaupanja in ima hkrati značaj veselega pričevanja za vero. Tisti, ki moli, to dela kot pripadnik izraelskega ljudstva, ki mu je Gospod po prerokih obljubil, da bo njegov pastir. Avtor oznanja svojo osebno srečo, ker ve, da je zaščiten v templju,[1] kraju zavetja in milosti, vendar želi s svojo izkušnjo spodbuditi tudi druge, da bi zaupali v Gospodovo navzočnost.

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Podoba pastirja in črede je zelo blizu vsej svetopisemski književnosti. Da bi jo dobro razumeli, se moramo v mislih odpraviti v suhe in kamnite puščave Bližnjega vzhoda. Pastir krotko vodi svojo čredo, saj bi brez njega zablodila in poginila. Ovce se morajo naučiti zanašati nanj in poslušati njegov glas. On je predvsem njihov stalni spremljevalec na poti.

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Ta psalm nas vabi, naj okrepimo svoj zaupni odnos z Bogom, tako da izkušamo njegovo ljubezen. Nekateri se morda sprašujejo, kako lahko avtor reče, da »mu nič ne manjka«? Naša vsakdanja izkušnja ni nikoli brez težav in izzivov: zdravje, družina, delo itn., ne smemo pa pozabiti tudi na neizmerno trpljenje, ki ga danes doživljajo številni naši bratje in sestre zaradi vojn, posledic podnebnih sprememb, migracij, nasilja ...

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Morda se ključ do branja skriva v vrstici, kjer beremo: »... ker si ti ob meni«.[2] Gre za trdno prepričanje o ljubezni Boga, ki nas vedno spremlja in nam omogoča živeti drugače. Chiara Lubich je zapisala: »Eno je vedeti, da se lahko zatečemo k bitju, ki obstaja, ki ima z nami usmiljenje in je plačalo za naše grehe, drugo pa je živeti in  čutiti, da smo v središču posebne Božje ljubezni, kar prežene vsak strah, ki nas zavira, vsako osamljenost, vsak občutek osirotelosti, vsako negotovost /.../ Človek ve, da je ljubljen, in z vsem svojim bitjem veruje v to ljubezen. Z zaupanjem se ji prepušča in ji želi slediti. Življenjske okoliščine, naj bodo žalostne ali vesele, osvetljuje ljubezen, ki jih je vse hotela ali dopustila.«[3]

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«

Tisti, ki je v polnosti uresničil to čudovito prerokbo, je Jezus. On v Janezovem evangeliju brez oklevanja sam sebe imenuje “dobri pastir”. Za odnos s tem pastirjem je značilno osebno in zaupno razmerje: »Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene.«[4] Vodi jih na pašnike svoje Božje besede, ki je življenje, zlasti besede, ki vsebuje sporočilo, vsebovano v “novi zapovedi”: po tej zapovedi, če jo živimo, Vstali postane “viden” v skupnosti, ki je zbrana v njegovem imenu, v njegovi ljubezni.[5]

Pripravili Augusto Parody Reyes

in ekipa besede življenja

 

JUNIJ 2024

»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.«  (Mr 4,26–27)

Božje kraljestvo je srce Jezusovega sporočila, dobre novice, ki jih želi podati Markov evangelij. Tu je oznanjeno s kratko priliko, s podobo semena, ki potem, ko je vrženo v zemljo, sprosti svojo življenjsko moč in obrodi sad.

Toda kaj je Božje kraljestvo za nas danes? Kaj ima skupnega z našo osebno in kolektivno zgodovino, ki je nenehno razpeta med pričakovanji in razočaranji? Če je že bilo posejano, zakaj ne vidimo njegovih sadov miru, varnosti in sreče?

»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.«

Beseda življenja nam govori o tem, da Jezus sam popolnoma zaupa v Božji načrt s človeštvom: »Po Jezusu, ki je prišel na zemljo, po njegovi zmagi je to kraljestvo že navzoče v svetu in njegova dopolnitev, ki bo končala zgodovino, je že zagotovljena. Cerkev je skupnost tistih, ki verujejo v to kraljestvo, in hkrati njegov začetek.«[1]

Vsem tistim, ki  Božjo besedo sprejmejo, zaupa nalogo, da pripravijo zemljo za sprejem Božjega daru in ohranjajo upanje v njegovo ljubezen.

»Noben človeški napor, nobeno asketsko prizadevanje, noben študij ali intelektualno raziskovanje te namreč ne more privesti v Božje kraljestvo. Bog sam ti pride naproti, se ti razodene s svojo lučjo ali se te dotakne s svojo milostjo.

In z nobeno zaslugo se ne moreš ponašati ali se nanjo opirati, da bi imel pravico do takega Božjega daru. Kraljestvo ti je podarjeno zastonj.«[2]

»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.«

Sejati seme pomeni, da ga ne zadržujemo zase, ampak ga sejemo na široko in z zaupanjem. »Ponoči ali podnevi«: kraljestvo raste tiho, tudi v temi naših noči.

Vsak dan lahko tudi prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«

Seme od kmeta ne zahteva, da ga nenehno nadzoruje, temveč sposobnost, da potrpežljivo čaka, da narava naredi, kar zmore.

Tokratna beseda življenja nas spodbuja, da zaupamo v moč ljubezni, ki obrodi sadove ob svojem času. Uči nas umetnosti potrpežljivega spremljanja tistega, kar lahko raste samo od sebe, ne da bi skrbeli za sadove; osvobaja nas, da v sedanjem trenutku sprejmemo drugega, ovrednotimo njegove sposobnosti in hkrati spoštujemo njegov čas.

»Mesec dni pred poroko naju je sin zaskrbljeno poklical in povedal, da je njegovo dekle spet začelo jemati mamila. Prosil je za nasvet, kaj naj stori. Ni bilo lahko odgovoriti. Lahko bi izkoristila situacijo in ga prepričala, naj jo zapusti, vendar se nama to ni zdela prava pot. Zato sva mu predlagala, naj dobro pogleda v svoje srce /.../ Sledila je dolga tišina, nato pa je rekel: “Mislim, da lahko še malo bolj ljubim.” Po poroki jima je uspelo najti odličen center za okrevanje z ambulantno podporo. Preteklo je dolgih štirinajst mesecev, v katerih ji je uspelo izpolniti zavezo “nič več mamil”. Za vse je bila to dolga pot, vendar nama je evangeljska ljubezen, ki jo skušava imeti med seboj – tudi med solzami –, dajala moč, da sva tudi v tem kočljivem položaju ljubila najinega sina. In ta ljubezen je morda tudi njemu pomagala razumeti, kako naj ljubi svojo ženo.«[3]

Pripravili Letizia Magri  in  ekipa besede življenj

 April 2024:    

»Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi..«Ps 51[50],12)

Gornja beseda iz velikonočnega časa nas vabi, da s polno svobodo tistega, ki je sprejel evangeljsko sporočilo, tudi mi postanemo priče dogodka, ki je zaznamoval zgodovino: Jezus je vstal!

Da bi v celoti razumeli pomen te vrstice iz Apostolskih del, je dobro, da navedemo tudi predhodni stavek: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in ene duše. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.«[i]

»Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.«

Besedilo predstavlja prvo krščansko skupnost, ki jo oživlja mogočna moč Duha, za katero je značilno občestvo, ki jo žene, da vsem oznanja evangelij, veselo novico, da je Kristus vstal.

To so isti ljudje, ki so bili pred binkoštmi hudo prestrašeni zaradi nedavnih dogodkov, zdaj pa se razkrivajo in so pripravljeni pričevati celo za ceno mučeništva, zaradi moči Duha, ki je razblinil strahove in bojazni.

Bili so eno srce in ena duša, uresničevali so medsebojno ljubezen, tako da so dajali v skupnost svoje dobrine: ta resničnost je vključevala vedno več ljudi.

Ženske in moški, ki so šli za Jezusom, so poslušali njegove besede, z njim so služili in živeli v ljubezni, namenjeni najmanjšim, bolnim, na lastne oči so videli čudovita dejanja, ki jih je storil Jezus, njihovo življenje se je spremenilo, ker so bili poklicani živeti novo postavo, bili so prve priče žive Božje navzočnosti med ljudmi.

Kaj pa za nas, današnje Jezusove učence, pomeni pričevati?

»Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.«

Najučinkovitejši način pričevanja o Vstalem je pokazati, da je živ in da prebiva med nami. »Če bomo živeli njegovo besedo, /.../ da bo v naših srcih prižgana ljubezen do bližnjega, če se bomo na poseben način trudili, da bi med seboj vedno ohranjali medsebojno ljubezen, potem bo Vstali živel v nas, živel bo med nami in bo okoli nas izžareval svojo luč in svojo milost ter spreminjal naše okolje z nepredvidljivimi sadovi. In on bo po svojem Duhu vodil naše korake in naše dejavnosti; on bo razporejal okoliščine in nam dajal priložnosti, da bomo njegovo življenje prinašali tistim, ki ga potrebujejo.«[ii]

»Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.«

Margaret Karram[iii] piše: »“Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu,”[iv] je izredno naročilo, ki so ga apostoli pred 2000 leti prejeli neposredno od Jezusa in ki je spremenilo tok zgodovine. Danes Jezus isto povabilo namenja tudi nam: ponuja nam možnost, da ga ponesemo v svet z vso ustvarjalnostjo, z vso svobodo in z vsemi sposobnostmi in, ki nam jih je sam dal.«[v]

Gre za oznanilo, »ki se ne konča z njegovo smrtjo, nasprotno! Novo moč dobi po vstajenju in binkoštih, ko so učenci postali pogumni pričevalci evangelija. Njihova naloga je danes prišla do nas. Po meni, po vsakem izmed nas želi Bog še naprej pripovedovati svojo zgodbo o ljubezni tistim, s katerimi delimo krajša ali daljša življenjska obdobja.«[vi]

Pripravili Patrizia Mazzola  in ekipa besede življenja

 

 Marec  2024:    

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«   (Ps 51[50],12)

Svetopisemski stavek, ki nam je predlagan v postnem času, je del Psalma 51, kjer v 12. vrstici najdemo ganljivo in ponižno prošnjo: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.« Besedilo je znano kot psalm “Usmili se me, Bog”. V njem se avtor spusti v razisko-vanje skrivališč človeške duše, da bi prodrl v najgloblje predele, kjer se zavest o naši popolni nezadostnosti pred Bogom prepleta z nenasitnim hrepenenjem po polnem občestvu z njim, iz katerega izhajata vsa milost in vse usmiljenje.

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«

Psalm izhaja iz znanega dogodka iz Davidovega življenja. Bog ga je poklical, da bi skrbel za izraelsko ljudstvo in ga vodil po poti poslušnosti zavezi, on pa prekrši svoje poslanstvo: po prešuštvu z Batšebo dá v bitki ubiti njenega moža, Hetejca Urijo, častnika v svoji vojski. Prerok Natan mu razkrije težo njegove krivde in mu pomaga, da jo prizna. To je trenutek, ko prizna svoj greh in se spravi z Bogom.

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«

Psalmist položi kralju na usta zelo močne prošnje, ki pa izhajajo iz njegovega globokega kesanja in popolnega zaupanja v Božje odpuščanje: »izbriši«, »umij me«, »očisti me«. Zlasti v vrstici, ki nas zanima, uporabi glagol »ustvari«, da bi nakazal, da lahko samo Bog popolnoma osvobodi človeka od njegovih slabosti. Gre za spoznanje, da nas lahko samo Bog naredi za nova bitja s »čistim srcem«, nas napolni s svojim oživljajočim duhom, nam podari pravo veselje in korenito spremeni naš odnos z njim (»duh stanovitnosti«) in z drugimi živimi bitji, z naravo in vesoljem.

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«

Kako naj uresničujemo to besedo življenja? Prvi korak je priznanje, da smo grešniki, ki potrebujejo Božje odpuščanje in brezmejno zaupajo vanj.

Lahko se zgodi, da nam naše ponavljajoče se napake jemljejo pogum in se zato zapiramo vase. Takrat moramo pustiti vrata svojega srca vsaj nekoliko odprta. Chiara Lubich je v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja nekomu, ki je čutil, da ne more preseči lastne bede, napisala: »Iz duše je treba odstraniti vsako drugo misel in verjeti, da Jezusa pritegne k nam ponižno in zaupno ter ljubeče razkrivanje naših grehov. Mi sami zase nimamo in ne počnemo ničesar drugega kot bedne reči. Jezus pa ima v odnosu do nas samo eno lastnost: usmiljenje. Naša duša se lahko zedini z njim le tako, da mu kot edini dar ne ponudi svojih vrlin, ampak svoje grehe! /.../ Če je Jezus prišel na zemljo, če je postal človek, če po čem hrepeni [...], je to samo: da je odrešenik, da je zdravnik! Ne želi ničesar drugega.«[1]

»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«

Potem ko smo osvobojeni in nam je odpuščeno, ne pozabimo na pomoč bratov, saj kristjanova moč prihaja iz skupnosti. Začnimo z dejanji ljubiti bližnjega, kdor koli že je. »Od nas se zahteva prav medsebojna ljubezen, ljubezen, ki služi, drugega razume, je deležna bolečin, skrbi in radosti naših bratov in sester; ljubezen, ki vse pokrije in vse odpušča, ljubezen, ki je značilna za kristjana.«[2] Papež Frančišek pa pravi: »Božje odpuščanje /.../ je največje znamenje njegovega usmiljenja. To je dar, ki naj ga vsak človek, /.../ ki mu je odpuščeno, deli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi tisti, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, sodelavci, župljani ... vsi so tako kot mi potrebni Božjega usmiljenja. Dobro je, da nam je odpuščeno, toda če želiš, da ti bo odpuščeno, tudi sam odpuščaj. Odpuščaj! [...] da bi bili priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«[3]

Pripravili Augusto Parody Reyes   in ekipa besede življenja

   Februar  2024:

         »Pri vas naj se vse vrši v ljubezni.« (1 Kor 16,14)  [1]

Ta mesec naj nas kot svetilka za naše korake[2] razsvetlita beseda in izkušnja apostola Pavla.

Tudi nam, tako kot kristjanom v Korintu, Pavel namenja močno sporočilo: srce evangelija je ljubezen, agape, nesebična ljubezen med brati.

Tokratna beseda življenja je del sklepa tega pisma, v katerem se lju-bezni pogosto spominja in jo razlaga v vseh njenih odtenkih: ljubezen je potrpežljiva, dobrohotna, ljubi resnico, ne išče svojega ...[3]

Medsebojna ljubezen, ki jo tako živijo v krščanski skupnosti, je zdravilo za delitve, ki jo vedno ogrožajo, in znamenje upanja za vse človeštvo.

»Pri vas naj se vse vrši v ljubezni.«

Presenetljivo je, da nas Pavel – v grškem besedilu – nagovarja, naj ravnamo “v ljubezni”, kakor bi hotel poudariti, da trdnost vsemu daje bivanje v Bogu, ki je ljubezen.

Kako bi namreč lahko drug drugega in vsakega človeka sprejeli s takšno držo, če se ne bi zavedali, da nas Bog ljubi prvi, tudi v naših slabostih?

Prav to obnovljeno zavedanje nam omogoča, da se brez strahu odpremo drugim, razumemo njihove potrebe in smo ob njih ter z njimi delimo materialne in duhovne dobrine.

Poglejmo, kako je to delal Jezus, ki je naš zgled.

On je vedno dajal prvi: »/.../ zdravje bolnikom, odpuščanje grešnikom, življenje vsem nam. Sebičnemu nagonu po kopičenju nasproti postavlja velikodušnost; osredotočanju le na lastne potrebe pozornost do drugega; kulturi posedovanja pa kulturo dajanja. Ni pomembno, ali lahko damo veliko ali malo. Pomembno je “kako” dajemo, koliko ljubezni položimo tudi v majhno dejanje pozornosti do drugega /../ Ljubezen je bistvena, saj se zna približati bližnjemu tudi samo s tem, da ga posluša, mu služi in mu je na razpolago /.../ Kako pomembno je, da se trudimo “biti” ljubezen ob vsakem! Tako bomo našli pot naravnost v njegovo srce in ga potolažili.«[4]

»Pri vas naj se vse vrši v ljubezni.«

Ta beseda nas uči, naj se z drugimi srečujemo s spoštovanjem, brez hinavščine, ustvarjalno in tako, da upoštevamo njihova najboljša prizade-vanja, da bi vsakdo prispeval k skupnemu dobremu.

Pomaga nam, da kar najbolje izkoristimo vsako konkretno priložnost v vsakdanjem življenju: »/.../ od gospodinjskih opravil ali dela na polju in v delavnici do pisarniškega dela, šolskega dela, pa tudi do odgovornosti na civilnem, političnem in verskem področju. Vse lahko spremenimo v pozorno in skrbno služenje.«[5]

Lahko si predstavljamo evangeljsko raznolikost, ki jo živimo v preprostosti.

Dva od staršev pišeta: »Ko nama je soseda v stiski povedala, da je njen sin v zaporu, sva se odločila, da ga bova obiskala. Dan pred odhodom sva se postila v upanju, da bova imela milost, da mu bova povedala prave besede. Potem smo ga rešili z varščino.«

Skupina mladih iz mesta Buea (jugozahodni Kamerun) je organizirala zbiranje dobrin in sredstev za pomoč notranje razseljenim osebam, ki jih je prizadela trenutna vojna. Obiskali so moškega, ki je na begu izgubil roko. Življenje s to invalidnostjo je zanj postalo velik izziv, saj so se njegove navade močno spremenile. »Povedal nam je, da mu je naš obisk vlil upanje, veselje in zaupanje. Preko nas je začutil Božjo ljubezen,« je povedala Regina. Marita pa je dodala: »Po tej izkušnji sem res prepričana, da nobeno darilo ni premajhno, če je dano z ljubeznijo ... Nič drugega ni potrebno: ljubezen je tista, ki premika svet. Izkusimo to!«   
                                         Pripravili Letizia Magri   in ekipa besede življenja

Januar  2024:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga ... in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»In kdo je moj bližnji?« nadaljuje učitelj postave. Jezus mu odgovori s priliko o usmiljenem Samarijanu. Ne našteva različnih vrst ljudi, ki so lahko bližnji, ampak opiše globoko sočutje, ki mora navdihovati vsako naše dejanje. Mi sami smo tisti, ki moramo postati “bližnji” drugim. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, se glasi: »In čigav bližnji sem jaz?«

Tako kot Samarijan moramo skrbeti za brate in sestre, katerih potrebe poznamo, brez strahu se moramo v celoti soočiti z nastalimi situacijami, imeti moramo ljubezen, ki skrbi za to, da vsem pomagamo, jih podpiramo in opogumljamo.

V drugem moramo videti drugega sebe in drugemu storiti to, kar bi storili sebi. To je tako imenovano “zlato pravilo”, ki ga najdemo v vseh verstvih. Gandhi ga učinkovito razloži: »Ti in jaz sva eno. Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe.«[5]

»Ljubi Gospoda, svojega Boga ... in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»Če ob potrebah našega bližnjega ostanemo neprizadeti ali ravnodušni, najsi gre za materialne ali duhovne dobrine, ne moremo reči, da ljubimo bližnjega kakor samega sebe. Ne moremo reči, da ga ljubimo, kakor ga je ljubil Jezus. V skupnosti, ki naj bi jo navdihovala ljubezen, kakršne nas je učil Jezus, ne more biti prostora za neenakost, neenakopravnost, odrinje-nost in zapostavljanje /.../ Dokler bomo v svojem bližnjem videli tujca, tistega, ki moti naš mir, ki ruši naše načrte, ne bomo mogli reči, da ljubimo Boga z vsem srcem.«[6]

»Ljubi Gospoda, svojega Boga ... in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Življenje je to, kar se nam dogaja v sedanjem trenutku. To, da opazimo ljudi okoli sebe, da znamo prisluhniti drugemu, lahko odpre zanimive možnosti in sproži nepredvidene pobude.

To se je zgodilo Viktoriji:

»V cerkvi me je presenetil čudovit glas Afričanke, ki je sedela poleg mene. Čestitala sem ji in jo spodbudila, naj se pridruži župnijskemu pevskemu zboru. Ustavili sva se in se pogovarjali. Bila je redovnica iz Ekvatorialne Gvineje, ki je potovala skozi Madrid. V njenem zavodu sprejemajo zapuščene dojenčke, dečke in deklice, in jih spremljajo, da odrastejo, tako da končajo univerzitetni študij ali se izučijo kakšne obrti. Šiviljska delavnica je dobro vpeljana, vendar imajo premalo šivalnih strojev.

Ponudila sem se ji, da ji pomagam najti več strojev, pri čemer sem zaupala Jezusu, prepričana, da nas posluša in me spodbuja, naj ljubim, ne da bi preračunavala.

Eden od mojih prijateljev je poznal obrtnika, ki je z veseljem sodeloval v tej verigi ljubezni. Popravil je osem strojev in našel celo enega za likanje. Prijateljski zakonski par se je ponudil, da jih odpelje do Madrida, s čimer je spremenil cilj svojega dvodnevnega dopusta in prevozil skoraj 1.000 kilometrov. Tako so “stroji upanja” po dolgem potovanju po kopnem in morju prispeli v Malabo. V Gvineji niso mogli verjeti! Njihova sporočila izražajo samo hvaležnost!«

Pripravili Patrizia Mazzn ekipa besede življenja

DECEMBER 2023:

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«
(1 Tes 5,16–18)

Pavel je pisal Solunčanom v času, ko so mnogi Jezusovi sodobniki, ki so Jezusa videli in slišali, še živeli in bili priča tragediji njegove smrti in osuplosti zaradi njegovega vstajenja ter nato vnebohoda. Prepoznali so sled, ki jo je pustil Jezus, in pričakovali njegovo skorajšnjo vrnitev. Pavel je imel rad solunsko skupnost, ki je bila zgledna zaradi svojega življenja, pričeva­nja in sadov, zato jim je napisal to pismo in jih prosil, naj ga preberejo vsem (5,27). V njem je zapisal, naj še naprej »posnemajo nas in Gospoda« (1,6), in priporočila povzel takole:

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte:
kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Rdeča nit teh ponavljajočih se spodbud ni le to, kaj Bog pričakuje od nas, ampak kdaj: neprekinjeno, vedno, neprenehoma.

Toda ali je mogoče zapovedati veselje? Vsi izkušamo, da nas v življe­nju stiskajo težave in skrbi, trpljenje in tesnoba, izkušamo, da se družbeno dogajanje kaže kot nerodovitno in negostoljubno. Vendar za Pavla obstaja razlog, ki bi lahko vedno omogočil “tisto veselje”, na katero namiguje. Govori kristjanom in jim priporoča, naj resno jemljejo krščansko življe­nje, da bi Jezus lahko živel v njih s tisto polnostjo, ki jo je obljubil po svojem vstajenju. Včasih lahko to res izkusimo: On živi v tistih, ki ljubijo, in vsakdo lahko stopi na pot ljubezni tako, da ni navezan nase, da ima nesebično rad druge, sprejema podporo prijateljev in ohranja živo zaupanje, da »ljubezen premaga vse«.[1]

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte:
kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Dialog med verniki različnih verstev in med ljudmi različnih prepri­čanj vodi k še globljemu razumevanju, da je molitev globoko človeško dejanje; v molitvi se človek uresničuje in molitev ga dviga.

In kako naj neprenehoma molimo? »Ni dovolj,« piše pravoslavni teolog Evdokimov, »imeti pred seboj molitev, pravila, navade; treba je postati molitev, biti utelešena molitev, iz svojega življenja narediti bogoslužje, moliti z najbolj vsakdanjimi stvarmi.«[2] Chiara Lubich pa poudarja, da »lahko (Boga) ljubimo kot otroci, s srcem, ki ga Sveti Duh napolnjuje z ljubeznijo in zaupanjem v Očeta: s tistim zaupanjem, ki nas vodi k pogostim pogovorom z njim, da mu pripovedujemo o vseh svojih zadevah, svojih namerah in svojih načrtih«.[3]

Obstaja pa tudi način, ki je dostopen vsem in s katerim lahko vedno molimo: pred vsakim dejanjem se ustavimo in ga osmislimo z besedo: »Zate.« To je preprosta vaja, ki naše dejavnosti in celotno življenje od znotraj spreminja v nenehno molitev.

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte:
kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

V vsem se zahvaljujte. To je naravnanost, ki svobodno in iskreno privre iz hvaležne ljubezni do tistega, ki tiho podpira in spremlja posameznike, narode, zgodovino in vesolje. In hvaležni smo drugim, ki hodijo z nami in zaradi katerih se zavedamo, da nismo samozadostni.

Veselje, molitev in zahvaljevanje, tri dejanja, ki nas približujejo temu, da bi bili takšni, kakršne nas vidi in hoče Bog, ter bogatijo naš odnos z njim, v zaupanju, da nas bo »Bog miru posvetil, da bomo popolni«.[4]

Tako se bomo pripravili na globlje doživljanje božičnega veselja, da bi bil svet po nas boljši, da bi postali ljudje, ki tkejo mir v sebi, po domovih, na delovnih mestih, na trgih. Danes ni nič bolj potrebno in nujno.

Pripravili Victoria Gómez

in ekipa besede življenja

       November  2023     

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«  (prim. 1 Tes 5,5)

Luč je že od nekdaj simbol življenja. Vsak dan pričakujemo zoro kot znanilko novega začetka.

Tematiko luči najdemo v zgodovini narodov in starodavnih verstvih.

Judovsko izročilo praznuje praznik luči, hanuko, spomin na ponovno posvetitev templja v Jeruzalemu in osvoboditev od poganskih kultov. Muslimani prižigajo sveče na dan prerokovega rojstva, arabsko mavlid ali turško mevlid kandili. Praznik divali, katerega ime pomeni niz luči in je bil prvotno hindujski praznik, praznujejo tudi različne indijske religije, da bi proslavile zmago dobrega nad zlim.

Za kristjane je Jezus Kristus luč, ki razsvetljuje temo sveta.

Gre torej za stvarnost, polno močne simbolike, ki predstavlja navzoč­nost božjega, dar za človeštvo in za zemljo.

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Toda kakšne so značilnosti otrok dneva? Ena od njih je, da ne pripadajo »ne noči ne temi«. Odrekanje spanju, brezbrižnosti je v odločitvi, da ostanemo budni. To je odločitev ljubezni, da bivamo v času in v polnosti živimo v njem.

Apostol zato tesaloniško skupnost poziva, naj skupaj budno spremljajo in se odrečejo vsakršni zdolgočasenosti in ravnodušnosti. V času, ko človeštvo še posebej potrebuje svetlobo, imajo tisti, ki ne pripadajo noči, nalogo, da razsvetljujejo odnose med ljudmi, in sicer z nenehnim darovanjem sebe, da bi z vero, ljubeznijo in upanjem naredili vidno navzočnost Vstalega, kakor piše Pavel (prim. 1 Tes 5,8).

In še: gojiti moramo tesnejši in pristnejši odnos z Bogom, se poglabljati v svoje srce, najti trenutke pogovora v molitvi, udejanjati njegovo besedo, ki prav tej luči omogoča, da zasije.

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Včasih se morda navadimo živeti v temi svojega srca ali se zado­voljimo s številnimi umetnimi lučmi, različnimi obljubami sveta o sreči, vendar nas Bog vsak trenutek znova kliče, naj naredimo vse, da bi njegova luč zasijala v nas, in naj znamo pozorno opazovati ljudi in dogodke, da bi v njih dojeli vezenine svetlobe.

Prizadevati si moramo, da se nenehno odločamo za novo rojstvo, da se odločamo iz teme prehajati v svetlobo. »Kajti kristjan ne more bežati pred svetom, se skrivati ali imeti vero za zasebno zadevo,« piše Chiara Lubich. »Kristjan živi na svetu, ker je za vse ljudi odgovoren in poslan zanje, da jim je luč, ki razsvetljuje. Tudi ti imaš to nalogo, in če je ne izvršuješ, si tako nekoristen kot sol, ki je izgubila svoj okus, ali kot luč, ki je otemnela /.../ Kristjanova naloga je torej omogočiti, da iz njega sije luč, ki prebiva v njem, in biti “znamenje” te Božje navzočnosti med ljudmi.«[1]

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Bog je luč in lahko ga najdejo tisti, ki ga iščejo z iskrenim srcem. Ne glede na to, kaj se zgodi, ne bomo nikoli ločeni od njegove ljubezni, saj smo njegovi otroci. Če smo o tem prepričani, nas dogodki, ki nas lahko vznemirijo, ne bodo presenetili ali ohromili.

Letošnji potres v Turčiji in Siriji, ki je zahteval več kot 50.000 življenj, je obrnil na glavo življenje milijonov ljudi. Tisti, ki so katastrofo preživeli, celotne skupnosti tam in v drugih državah, so bile točke luči, ki so si prizadevale za takojšnjo pomoč in lajšale življenje tistim, ki so izgubili bližnje, domove, vse.

Tema ne more nikoli premagati tistih, ki se odločijo živeti v luči in jo ustvarjati. Za nas kristjane to pomeni življenje s Kristusom med nami in ta njegova navzočnost omogoča, da odpiramo koščke življenja, ki nam vrača upanje in nam še naprej daje, da prebivamo v Božji ljubezni.

Pripravili Patrizia Mazzola

in ekipa besede življenja

 

       Oktober  2023     

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«   (2 Tim 1,7)

Pismo, iz katerega je vzeta beseda življenja, velja za neke vrste Pavlovo duhovno oporoko. Apostol je v ječi v Rimu, čaka na obsodbo in piše Timoteju, mlademu učencu in sodelavcu, ki je odgovoren za težavno skupnost v Efezu.

Čeprav so v spisu priporočila in nasveti Timoteju osebno, je namenjen vsakemu članu včerajšnje in današnje krščanske skupnosti. Pavel je zaradi oznanjevanja evangelija v verigah in hoče opogumiti učenca – ta je prestrašen zaradi preganjanja in zaradi težav, ki so povezane z njegovo službo, omahuje pred preizkušnjami –, da bi bil zanesljiv voditelj skupnosti. V Pavlovi in Timotejevi naravi ni, da bi trpela zaradi evangelija, a to pričevanje je mogoče, ker se opira na Božjo moč.

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Pavel hoče pričevati za evangelij. Jasno je, da službe Božje besede ne omogočajo ali zavirajo talenti, sposobnosti ali osebne omejenosti, temveč silo pričevanja zagotavljajo darovi Duha: moč, ljubezen in razumnost. Zdi se, da ima ljubezen, ki je med močjo in razumnostjo, vlogo razločevanja; z razumnostjo pa je izraženo to, da smo modri in pripravljeni na vsakršno okoliščino. Timotej, kakor učenci vseh časov, lahko oznanja evangelij z močjo, ljubeznijo in razumnostjo ter za evangelij tudi trpi.

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Tudi mi smo se kdaj znašli v skušnjavi, da bi se predali malodušju v življenju in pričevanju Božje besede, in nismo vedeli, kako naj ravnamo v določenih situacijah.

Chiara Lubich nam pomaga razumeti, od kod naj v takih trenutkih črpamo moč: »Obrniti se moramo na Jezusovo navzočnost v sebi. Ne bomo se torej ustavili in se nedejavno vdali v usodo, ampak bomo šli iz sebe in postali eno s tistim, kar Božja volja zahteva od nas. Spoprijeli se bomo z dolžnostmi, h katerim nas kliče naš poklic, in se pri tem zanašali na Jezusovo milost, ki je v nas. Šli bomo torej iz sebe. Potem bo Jezus sam v nas vedno bolj razvijal tiste kreposti, ki jih potrebujemo, da bi pričevali zanj na tistem delovnem področju, ki nam je bilo zaupano.«[1]

»Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in razumnosti.«

Moč, ljubezen in razumnost, tri kreposti Duha, ki si jih pridobimo z molitvijo in življenjem po veri.

Pater Justin Nari iz Centralnoafriške republike je bil v smrtni nevarnosti skupaj s svojimi sobrati in tisoč muslimani, ki so v vojni bežali pred povračilnimi ukrepi in so se zatekli v cerkev. Večkrat so poglavarji milic, ki so jih oblegale, zahtevali, naj se vdajo, a on se je z njimi nenehno pogovarjal, da bi se izognil pokolu. Nekega dne so prišli s štiridesetimi litri bencina in zagrozili, da jih bodo žive zažgali, če jim ne bodo izročili muslimanov. »S svojimi sobrati sem daroval zadnjo mašo,« pripoveduje p. Justin, »in sem se spomnil Chiare Lubich. “Kaj bi ona naredila na mojem mestu? Ostala bi in dala življenje.” In tako smo se odločili, da naredimo tudi mi.« Ko je bila maša končana, je prišel nepričakovan klic: vojska Afriške unije je bila na svoji poti po deželi v neposredni bližini, v sosednjem mestu. P. Justin jim je stekel naproti in skupaj so se vrnili v župnijo: manjkalo je trinajst minut do izteka ultimata, trinajst minut, ki so rešile življenje vseh brez prelivanja krvi.[2]

 

Letizia Magri

[1] Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 1986.

[1] Unità è il nome della pace: La strategia di Chiara Lubich, ur. Maddalena Maltese, Città Nuova, Rim 2020, str. 29–30.  

 

             September 2023      

»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«    (Ps 145 [144],2)

Beseda iz Svetega pisma, ki nam je ta mesec predlagana, da bi nam pomagala na naši poti, je molitev. Gre za vrstico iz Psalma 145. Psalmi so skladbe, v katerih odseva individualna in kolektivna verska izkušnja izraelskega ljudstva na njegovi zgodovinski poti in v različnih preizkušnjah njegovega bivanja. Molitev, ki je postala poezija, se dviga h Gospodu kot žalovanje, prošnja, zahvala in hvalnica. V tem dihanju je vsa raznolikost čustev in odnosov, s katerimi človek izraža svoje življenje in svoj odnos z živim Bogom.

Temeljna tema psalma 145 je Božje kraljevanje. Psalmist na podlagi svoje osebne izkušnje poveličuje Božjo veličino: »Velik je Gospod in nadvse hvale vreden« (v. 3); slavi njegovo dobroto in njegovo ljubezen do vseh: »Gospod je dober vsakomur, usmiljen je z vsemi svojimi deli« (v. 9); priznava njegovo zvestobo: »Gospod je zvest v vseh svojih besedah« (v. 13b), in gre tako daleč, da v pesem vesolja vključi vsako živo bitje: »Vse živo naj slavi njegovo sveto ime na vekov veke« (v. 21).

»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«

Sodobni človek pa se včasih počuti izgubljenega in ima vtis, da je prepuščen samemu sebi. Boji se, da zgode in nezgode njegovih dni vodi naključje, v zaporedju dogodkov brez smisla in namena.

Ta psalm prinaša pomirjujoče oznanilo upanja: »Bog je stvarnik neba in zemlje, je zvesti varuh zaveze, ki ga povezuje z njegovim ljudstvom, je tisti, ki prinaša pravico zatiranim, daje kruh, ki nahrani lačne, in osvobaja jetnike. On je tisti, ki odpira oči slepim, ki dviguje padle, ki ljubi pravične, varuje tujca, podpira siroto in vdovo.«[i]

»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«

AVGUST 2023

             »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš.«   (Mt 15,28)

Jezus se odpravi v Tir in Sidon, v tujo deželo. Zdi se, da je s svojimi končno želel nekaj počitka in morda je iskal tudi samoto, tišino, molitev, zatočišče. Nenadoma zaslišijo vpitje žene, ki tako kot drugi liki v evangelijih nima imena. Njena navzočnost vznemirja in moti učence, ki »prosijo« Jezusa, naj jo usliši, da bi se je rešili: »Vpije za nami.« Žena ne zastane niti zato, ker ni Izraelka, niti zato, ker je ženska, niti zato, ker ji Učitelj ne odgovori. Je mati, obupana zaradi svoje hčerke, »ki jo zelo muči hudi duh«. K Jezusu pristopi z vztrajnostjo, saj si želi osebnega srečanja z njim. Uspe ji »pasti pred« Učitelja, ko vztraja pri svoji prošnji za pomoč. Jezus ji nameni besede neslišane strogosti: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.«

»Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš.«

Žena sprejme zavrnitev; razume, da njen svet ni del Jezusovega prvega poslanstva; sprejme, da njen Bog ni stroj, ki deli milosti, ampak oče, ki zahteva odnos v resnici, ki vključuje tudi priznavanje njene osebne revščine. Žena, ki se tega zaveda, pogleda Jezusu v oči: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Jezusa postavi – tako rekoč – s hrbtom ob zid, in presune ga ponižnost tistega, ki se zadovolji z drobtinicami. Zdi se, da tudi njeno vpitje izraža vero, saj ga imenuje »Gospod, Davidov sin«.

»Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš.«

Njena velika vera je v evangelijih izklesana z nekaj glagoli: žena pride iz množice in gre k Jezusu; vpije; joka; prosi za usmiljenje; prizna ga za Gospoda in pade predenj; ohrani svojo vztrajnost in prepričanje, da je za Gospoda nemogoče mogoče; na Jezusovo strogost odgovori z brezhibno logiko. Materinska ljubezen in zaupanje sta njeni močni lastnosti. »In njena hči je bila zdrava od tiste ure.«

Ta beseda je posnetek žive, delujoče vere v človeku. Hkrati pa prikazuje bolečine in pot prve krščanske skupnosti, na katero se obrača Matej, pri odpiranju nežidovskemu svetu, ki išče in že ima veliko vero.

»Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš.«

Tako kot pri sirofeničanski ženi »tudi naša vera lahko začne omahovati zaradi nenadne težave, zaradi nepredvidenega dogodka, ki nam prekriža načrte, zaradi hude bolezni, zaradi dolgo časa trajajočih bolečih okoliščin«,[1] lahko pa dodamo še: zaradi nemira v svetu, zaradi strukturnih krivic, zaradi hudo bolnega planeta, zaradi družinskih in družbenih sporov ... In ena od naših slabosti je lahko pomanjkanje vztrajnosti in trdnega zaupanja. »Bog dopušča, da gre naša vera skozi težavne in včasih nesmiselne okoliščine. Hoče jo očistiti, hoče videti, ali se mu res znamo prepustiti in verjeti, da je njegova ljubezen veliko večja od naših načrtov, želja ali pričakovanj.«[2]

To se je zgodilo Salibi. Tudi njemu se je zdelo, da mora zapustiti svoje mesto Homs (v Siriji) in svoje ostarele starše. Trgovina njegovega očeta, steklarja, je bila med vojno v izropanem mestu uničena. Tako kot drugi mladi je tudi Saliba mislil, da si mora nove priložnosti ustvariti drugje, vendar ni obupal. S svojimi dvaindvajsetimi leti in trmo nekoga, ki se ne odreče pomôči svojemu ranjenemu narodu, je izkoristil priložnost, ki mu jo je ponudil projekt RestarT,[3] in odprl svoj minimarket, kjer bodo njegovi sodržavljani našli sir, jogurt in maslo, ki jih izdeluje njegova mama, pa tudi stročnice, olja, začimbe in kavo. Že ima hladilnik in generator električne energije. S svojim ostarelim očetom ob strani bo ob dnevih, ko bo minimarket zaprt, razdeljeval košare s hrano med družine brez sredstev.[4]

Pripravila Victoria Gómez

in ekipa besede življenja

Julij 2023

»Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« (Mt 10,42)

Evangelist Matej je visoko izobražen krščanski pismouk; obljube Izraelovega Boga pozna do potankosti in zanj so Jezusove besede in dejanja njihova izpolnitev. Zato v svojem evangeliju predstavlja Jezusov nauk v obliki petih velikih govorov kot novi Mojzes.

Pričujoča beseda življenja zaključuje “misijonski govor”, ki se začne z izvolitvijo dvanajstih apostolov in nakazuje zahteve oznanjevanja: nesporazumi in preganjanja, na katera bodo naleteli, zahtevajo verodostojno pričevanje, tudi z radikalnimi odločitvami.

Vendar je še nekaj več: Jezus razkrije, da ima pošiljanje učencev korenine v poslanstvu, ki ga je sam prejel od Očeta. To prepričanje je živo že v Stari zavezi: v Božjem poslancu je Bog sam tisti, ki se predstavi, ki se zaveže. Torej je prav Božja ljubezen tista, ki s pričevanjem Jezusa in tistih, ki jih Jezus pošilja, postopoma doseže vsakega človeka.

»Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«

Poleg posebnega poslanstva nekaterih: apostolov, pastirjev, prerokov ... Jezus oznanja, da je lahko vsak kristjan njegov učenec in je hkrati prejemnik in nosilec poslanstva. In kot učenci smo vsi, tudi če smo “majhni”, navidezno brez posebnih lastnosti ali nazivov, sposobni pričevati o Božji bližini. Oče vseh je poslal človeštvu celotno krščansko skupnost.

Vsi smo po svojih bratih in sestrah od Boga prejeli pozornost, skrb, odpušča­nje, zaupanje; vsi lahko nekaj damo drugim, da bi izkusili Očetovo nežnost, kakor je to storil Jezus med svojim poslanstvom. V tej korenini, v Očetu, lahko tako imenovane “malenkosti” spremenijo svet. Tudi če je to le kozarec hladne vode.

»Ni pomembno, ali lahko damo veliko ali malo. Pomembno je, “kako” dajemo, koliko ljubezni vložimo tudi v majhno dejanje pozornosti do drugega. Včasih je dovolj, da mu ponudimo kozarec vode, kozarec “hladne” vode /.../ preprosto dejanje, ki je v Božjih očeh veliko, če je storjeno v njegovem imenu, torej iz ljubezni /.../ Beseda življenja tega meseca nam lahko pomaga ponovno odkriti vrednost vsakega našega dejanja: od hišnih opravil ali dela na polju in v delavnici do dela v pisarni, šolskih nalog kakor tudi do odgovornosti na državljanskem, političnem in verskem področju. Vse se lahko spremeni v pozorno in skrbno služenje. Ljubezen nam bo odprla oči, da bomo začutili, kaj potrebujejo drugi, in jim odgovorili z ustvarjalnostjo in velikodušnostjo. Sadovi? Darovi bodo krožili, saj ljubezen izzove ljubezen. Radost se bo množila, ker “je večja sreča dajati kakor prejemati”.[1]«[2]

»Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«

To, kar Jezus zahteva od nas, je zelo zahtevno: da ne ustavimo toka Božje ljubezni. Od nas zahteva, da se z odprtim srcem in konkretnim služenjem pribli­žamo vsakemu moškemu in vsaki ženski ter premagamo svoje kategorije in sodbe. Želi naše dejavno, ustvarjalno in odgovorno sodelovanje za skupno dobro, začenši z majhnimi stvarmi vsakega dne, hkrati pa nas ne bo pozabil nagraditi: vedno nam bo stal ob strani, skrbel bo za nas in nas spremljal pri poslanstvu.

»Zapustil sem službo na Filipinih in odšel v Avstralijo, da bi bil z družino /.../ Našel sem delo na gradbišču kot čistilec jedilnic, garderob, pisarn in menze, ki jih uporablja več kot 500 delavcev. Povsem drugačno delo od tistega, ki sem ga opravljal kot inženir /.../ Iz ljubezni do drugih skrbim, da so jedilnice vedno čiste in urejene. Vendar pa obstajajo ljudje, ki jim je za čistočo ni mar /.../ Nisem izgubil potrpljenja, saj je to zame priložnost, da ljubim Jezusa v vsakem človeku, ki ga srečam. Počasi so ti ljudje po kosilu začeli pospravljati, sčasoma pa smo postali prijatelji in začel sem pridobivati njihovo zaupanje in spoštovanje /.../ Izkusil sem, da je ljubezen nalezljiva in da vse, kar je storjeno iz ljubezni, ostane.«[3]

                Pripravila Letizia Magri   in ekipa besede življenja

Junij 2023

»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.«
 Kor 13,11

Apostol Pavel je z ljubeznijo spremljal razvoj krščanske skupnosti v mestu Korint, v težkih časih jo je obiskoval in podpiral.

V nekem trenutku pa se je moral s tem pismom braniti pred obtožbami drugih pridigarjev, za katere je bil Pavlov slog vprašljiv: za svoje misijonarsko delo ni prejemal plačila, ni govoril, kakor določajo govorniška pravila, v podporo svoji avtoriteti se ni izkazoval s priporočilnimi pismi, ampak je oznanjal, da razume in živi svojo šibkost v luči Jezusovega zgleda.

Kljub temu Pavel v sklepu pisma Korinčanom nameni poziv, poln zaupanja in upanja:

»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.«

Prva bolj vidna značilnost je, da so njegove spodbude naslovljene na skupnost kot celoto, kot na kraj, kjer je mogoče izkusiti Božjo navzočnost. Vse človeške slabosti, ki otežujejo medsebojno razumevanje, pošteno in iskreno sporazumevanje ter spoštljivo usklajevanje različnih izkušenj in misli, lahko ozdravi navzočnost Boga miru.

Pavel predlaga nekaj konkretnih vedenj, ki se skladajo z zahtevami evangelija: prizadevanje za uresničitev Božjega načrta za vsakogar kot brata in sestro; trud, da bi med vsemi krožila ista tolažilna Božja ljubezen, ki smo jo prejeli; skrb drug za drugega, tako da si delimo najgloblje želje; medsebojno sprejemanje, tako da ponujamo in sprejemamo usmiljenje in odpuščanje; tako, da gojimo zaupanje in se poslušamo.

To so izbire, zaupane naši svobodi, ki včasih zahtevajo pogum, da smo “znamenje nasprotovanja” trenutni miselnosti.

Zato apostol priporoča tudi, da pri tem prizadevanju drug drugega spodbujamo. Zanj je pomembno, da v ljubezni in resnici ohranjamo nepre­cenljivo vrednost edinosti in miru in za to z veseljem pričujemo. Vse to pa vedno temelji na skali brezpogojne ljubezni Boga, ki spremlja svoje ljudstvo.

»Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, isto mislite, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami.«

Da bi živeli to besedo življenja, glejmo tudi mi, tako kot Pavel, Jezusov zgled in njegova čustva. Jezus je prišel, da bi nam prinesel mir, ki je samo njemu lasten.[1] Ta mir namreč »ni le odsotnost vojn, sporov, delitev in težkih doživetij /.../ Mir je polnost življenja in veselja, je odrešenje človeka v celoti, je svoboda, je bratstvo v ljubezni med vsemi narodi /.../ In kaj je Jezus storil, da bi nam podaril “svoj” mir? Zanj je daroval samega sebe /.../ Postavil se je med sprte, nase je vzel odgovornost za sovraštva in ločitve, podrl je zidove, ki so ločevali narode /.../[2]

Gradnja miru tudi od nas zahteva močno ljubezen, ki je sposobna ljubiti celo tiste, ki nam ljubezni ne vračajo, ki je sposobna odpuščati, premagovati kategorijo sovražnika in ljubiti domovino drugih kot svojo /.../ Od nas zahteva tudi novo srce in nove oči, da bi ljubili in v vseh videli kandidate za vesoljno bratstvo /.../ “Zlo se rojeva iz človekovega srca,” je zapisal Igino Giordani, in “da bi odstranili nevarnost vojne, je treba odstraniti duha napadalnosti, izkoriščanja in sebičnosti, iz katerega prihaja vojna: treba je znova oblikovati vest.”[3]«[4]

Bonita Park je predmestje Hartswaterja, kmečkega mesteca v Južni Afriki. Tako kot v preostalih delih države so tudi tu še vedno žive posledice, podedovane od režima apartheida, zlasti na področju izobraževanja: izobraževalne sposobnosti mladih, ki pripadajo skupinam črnih otrok ali mešancev, so veliko slabše od tistih, ki jih imajo pripadniki drugih etničnih skupin, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi bili odrinjeni na rob družbe.

Ustvarili so projekt “Most”, da bi posredovali med različnimi etničnimi skupinami v soseski in odpravili razdalje med njimi in medkulturne razlike, tako da so pripravili obšolski program in majhen skupni prostor za srečevanje različnih kultur, namenjen otrokom in mladim. Skupnost je pokazala veliko željo po sode­lovanju: Carlo je ponudil svoj stari tovornjak, da je pripeljal les, iz katerega so izdelali mize, ravnatelj bližnje osnovne šole je podaril police, zvezke in knjige, nizozemska Reformirana cerkev pa petdeset stolov. Vsak je prispeval svoj delež k temu, da je ta most med kulturami in etničnimi skupinami vsak dan močnejši.[5]

Pripravila Letizia Magri

in ekipa besede življenja

April 2023
»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«  (Mr 16,15)

V Markovem evangeliju so zadnje besede vstalega Jezusa zaupane enemu samemu njegovemu prikazovanju apostolom.

Sedijo pri mizi, kakor smo jih pogosto videli skupaj z Jezusom tudi pred njegovim trpljenjem in smrtjo, a tokrat je nad malo skupnostjo znamenje neuspeha: namesto dvanajsterih, ki jih je Jezus želel imeti ob sebi, jih je ostalo samo enajst in ob uri križa ga je eden od navzočih zatajil, mnogi pa so zbežali.

Pri tem zadnjem, odločilnem srečanju jih Vstali graja, ker so bila njihova srca zaprta za besede tistih, ki so pričali o njegovem vstajenju,[1] hkrati pa potrdi svojo odločitev: kljub njihovi krhkosti vnovič prav njim izroči oznanjevanje evangelija, vesele novice, ki je on sam s svojim življenjem in svojimi besedami.

Po tem slovesnem govoru se Vstali vrne k Očetu, a hkrati “ostaja” z učenci in njihovo besedo potrjuje s čudežnimi znamenji.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Skupnost, ki jo Jezus pošilja, da nadaljuje njegovo poslanstvo, torej ni skupina popolnih, temveč skupina ljudi, ki so predvsem poklicani, da bi “bili” z njim,[2] da bi izkušali njegovo navzočnost in njegovo potrpežljivo in usmiljeno ljubezen. Šele potem so v moči te izkušnje poslani »oznanjati vsemu stvarstvu« Božjo bližino.

In uspeh njihovega poslanstva seveda ni odvisen od osebnih sposobnosti, temveč od navzočnosti Vstalega, ki izroči samega sebe svojim učencem in skupnosti verujočih, v kateri evangelij raste toliko, kolikor ga živijo in oznanjajo.

Kot kristjani lahko naredimo samo to, da z življenjem in besedami razgla­šamo Božjo ljubezen, tako da pogumno in velikodušno izidemo iz sebe in vsem

nežno in spoštljivo ponudimo zaklade Vstalega, ki odpirajo srca za upanje.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Gre za to, da vedno pričujemo za Jezusa in nikoli zase; in še več: od nas Jezus zahteva, da se “odpovemo” sebi, da se “manjšamo”, zato da bi rasel on. V sebi moramo narediti prostor môči njegovega Duha, ki nas spodbuja k bratstvu: »Poslušati moram Svetega Duha, ki mi narekuje, da sem vsakič, ko srečam brata ali sestro, pripravljena “postati eno” z njim ali z njo in mu ali ji popolno služiti; Svetega Duha, ki mi daje moč, da ju ljubim, tudi če sta v kakšnem smislu sovražnika; Svetega Duha, ki mi napolnjuje srce z usmi­ljenjem, da znam odpuščati in razumeti njune potrebe; Svetega Duha, zaradi katerega sem goreč v tem, da ob pravem času povem drugim to, kar imam najlepšega v svojem srcu /.../ Po moji ljubezni se tako razodeva in prenaša Jezusova ljubezen /.../ Z Božjo ljubeznijo v srcu in po njej lahko pridem daleč in mnogi drugi so lahko deležni mojega odkritja, /.../ dokler bližnjega ne bo nežno ganila Božja ljubezen v nas in bo hotel “postati eno” z nami. Tako si bomo med seboj izmenjavali pomoč, ideale, načrte, bratovsko ljubezen. Šele tedaj bomo lahko spregovorili besedo in ta bo zaradi medsebojne ljubezni dar.«[3]

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

“Vsemu stvarstvu”: to gledanje nam kliče v zavest, da smo del velikega mozaika – stvarstva –, in za to smo danes posebej občutljivi. Mladi so pogosto na čelu te nove poti človeštva in v skladu z evangeljskim slogom z dejanji potrjujejo, kar oznanjajo z besedami.

Robert z Nove Zelandije je o svoji izkušnji pisal na spletu:[4] »Na našem ozemlju si prizadevamo obnoviti pristanišče Porirua na južnem delu pokrajine Wellington na Novi Zelandiji. V to pobudo so se vključile krajevne oblasti, katoliška skupnost Maorov in lokalno pleme. Pleme želimo podpreti pri obnovi pristanišča, zagotoviti, da bo tekoča voda čista, in omogočiti nabiranje školjk in običajno ribarjenje, ne da bi se bali onesnaženja. Naše pobude so uspele in iz njih je izšel pravi skupnostni duh.

Pred nami pa je izziv, da to ne bi bil samo bežen dogodek, temveč dolgoročni program, ki bi prinašal pomoč, podporo, in bi se na tem območju pokazala sprememba.«

Letizia Magri

Marec 2023

»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«(Ef 5,8–9)

Pavel piše skupnosti v Efezu, velikem in mogočnem mestu, kjer je živel, krščeval in evangeliziral.

Verjetno je v Rimu, v zaporu, okoli leta 62. Čeprav je v stiski, piše tem kristjanom ne zato, da bi reševal težave skupnosti, ampak da bi jim oznanil lepoto Božjega načrta za nastajajočo Cerkev.

Efežane spomni, da so z darom krsta in vere iz “teme” postali “luč”, in jih spodbuja k doslednemu ravnanju. Za Pavla to pomeni hojo po poti, nenehno rast v spoznavanju Boga in njegove volje ljubezni ter vsak dan nov začetek. Efežane želi torej spodbuditi, naj v vsakdanjem življenju živijo v skladu s poklicanostjo, ki so jo prejeli: naj bodo »Očetovi posnemovalci" kot »ljubljeni otroci«, sveti in usmiljeni.

»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«

Tudi mi, kristjani 21. stoletja, smo poklicani, da “smo luč”, vendar se morda počutimo neprimerne, ujete v svoje omejitve ali preobremenjene z zunanjimi okoliščinami.

Kako naj hodimo v upanju kljub temi in negotovosti, za katero se včasih zdi, da nas obvladuje?

Pavel nas še naprej spodbuja: prav Božja beseda, ki jo živimo, nas razsvet­ljuje in nas usposobi, da v tem izgubljenem človeštvu »žarimo kot zvezde«.

»Kot drugi Kristus lahko vsak moški in vsaka ženska kaj prispevata /.../ na vseh področjih človeške dejavnosti: v znanosti, umetnosti, politiki /.../ Če sprejmemo njegovo besedo, smo vedno bolj v soglasju z njegovimi mislimi, čustvi in nauki. Beseda razsvetljuje vsako našo dejavnost, naravnava in popravlja vsak izraz našega življenja /.../ Naš “stari človek” se je vedno pripravljen umakniti v zasebnost, gojiti drobne osebne interese, pozabljati na ljudi, ki gredo mimo nas, ostati ravnodušen do javnega dobrega, do potreb človeštva okoli nas. Zato ponovno prižgimo plamen ljubezni v naših srcih in z novimi očmi bomo pogledali okoli sebe.«

»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«

Luč evangelija, ki ga živijo posamezniki in skupnosti, prinaša upanje in krepi družbene vezi, tudi ko nesreče, kot je covid, povzročajo bolečino in povečujejo revščino.

Na Filipinih, kot pripoveduje Jun, je na vrhuncu pandemije požar opustošil neko skupnost in številne družine so izgubile vse: »Čeprav sva revna, sva si z ženo Flor močno želela pomagati. To sem povedal skupini motoristov, s katerimi se družim, čeprav sem vedel, da trpijo tako kot mi. To mojih prijateljev ni ustavilo pri njihovem prizadevanju; zbirali smo pločevinke sardin, špagete, riž in drugo hrano in jo podarili žrtvam požarov.

Z ženo pogosto obupavava ob misli na to, kaj naju čaka v prihodnosti, vendar se vedno spomniva stavka iz evangelija, ki pravi: “Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo rešil.” Tudi če nismo bogati, verjamemo, da lahko iz ljubezni do Jezusa v drugem človeku vedno kaj delimo, in ta ljubezen nas spodbuja, da še naprej iskreno dajemo in zaupamo v Božjo ljubezen.«

Gre torej za to, da dovolimo, da se razsvetlimo  v globini svojega srca. Dobri sadovi te poti – dobrota, pravičnost in resnica – so v Gospodovih očeh prijetni in pričajo o lepem življenju po evangeliju bolj kot kakršno koli govorjenje.

In ne pozabimo na podporo, ki jo prejemamo od vseh, s katerimi delimo to sveto življenjsko pot. Dobro, ki ga prejmemo, medsebojno odpuščanje, ki ga izkušamo, materialne in duhovne dobrine, ki si jih lahko delimo: vse to so dragoceni pripomočki, ki nam vlivajo upanje in zaradi katerih postanemo pričevalci.

Jezus je obljubil: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

On, Vstali, vir našega krščanskega življenja, je vedno z nami v skupni molitvi in medsebojni ljubezni, da bi ogreval naša srca in razsvetljeval naše misli.

Pripravila Letizia Magri  in ekipa besede življenj

Februar 2023

»Ti si Bog, ki me vidi.«    (prim. 1 Mz 16,13)   

Vrstica besede življenja tega meseca je vzeta iz Prve Mojzesove knjige. Te besede je izgovorila Agara, Sarina dekla, ki jo je Sara dala Abramu za ženo, ker sama ni mogla imeti otrok in tako zagotoviti potomcev. Ko je Agara odkrila, da je noseča, se je počutila vzvišeno nad svojo gospodarico. Ker je Sara z njo trdo ravnala, je bila prisiljena pobegniti v puščavo. In prav tam je doživela edinstveno srečanje z Bogom in prejela obljubo o velikem potomstvu, podobno tisti, ki jo je Bog dal Abramu. Sin, ki se bo rodil, se bo imenoval Izmael, to pomeni: »Bog sliši,« ker je slišal Agarino stisko in ji dal potomstvo.

»Ti si Bog, ki me vidi.«

Iz Agarinega odziva odseva misel, ki je bila razširjena v starem svetu: da človeška bitja ne morejo preživeti srečanja, v katerem je božanstvo preblizu. Agara je presenečena in hvaležna, da je to srečanje preživela. Božjo ljubezen izkusi prav v puščavi, ki je privilegiran kraj, kjer se lahko osebno srečaš z Bogom. Agara čuti njegovo navzočnost in čuti, da jo ljubi Bog, ki jo je “videl” v njenem bolečem položaju, Bog, ki skrbi za svoja bitja in jih obdaja z ljubeznijo. »On ni odsotni, oddaljeni Bog, brezbrižen do usode človeštva in do usode vsakega izmed nas. To velikokrat izkušamo. On je tu z menoj, je vedno z menoj, ve vse o meni in deli z menoj vsako mojo misel, vsako veselje, vsako željo, z menoj nosi vsako skrb, vsako preizkušnjo v mojem življenju.«[i]

»Ti si Bog, ki me vidi.«

Pričujoča beseda življenja krepi gotovost in nas tolaži: na naši poti nismo nikoli sami, z nami je Bog in nas ljubi. Včasih se tudi mi kot Agara na tej zemlji počutimo kot “tujci” ali iščemo pota, da bi pobegnili iz težkih in bolečih okoliščin. A moramo biti prepričani, da je Bog navzoč in da imamo z njim odnos, ki nas osvobaja, pomirja in nam vedno omogoča, da začnemo znova.

To je izkusila P., ki je v obdobju pandemije živela sama: »Vse od začetka popolnega zaprtja v naši domovini sem doma sama. Ob sebi nimam nikogar, s komer bi lahko delila to izkušnjo, in skušam preživeti dan, kakor zmorem. A bolj ko minevajo dnevi, bolj izgubljam pogum. Zvečer zelo težko zaspim. Zdi se mi, da ne bom mogla več ven iz te more. Vendar pa močno čutim, da se moram popolnoma predati Bogu in verovati v njegovo ljubezen. Ne dvomim o njegovi navzočnosti, ki me spremlja in me v teh mesecih samote tolaži. Po majhnih znamenjih, ki mi jih pošiljajo bratje in sestre, razumem, da nisem sama. Takrat na primer, ko smo po spletu praznovali prijateljičin rojstni dan, pa mi je moja soseda v hiši takoj zatem poslala kos torte.«

»Ti si Bog, ki me vidi.«

Ker nas torej varuje Božja navzočnost, smo lahko tudi mi glasniki Božje ljubezni. Poklicani smo namreč k temu, da vidimo stiske drugih, da pomagamo našim bratom v njihovih puščavah, da delimo njihove radosti in bolečine. Prizadevamo si, da ohranjamo oči odprte za človeštvo, v katero smo potopljeni tudi mi.

Lahko se ustavimo in se približamo ljudem, ki iščejo smisel in odgovor na številna življenjska vprašanja: prijateljem, družinskim članom, znancem, sosedom, kolegom na delu, ljudem, ki so v ekonomskih težavah in morda na robu družbe.

Lahko se spomnimo in delimo dragocene trenutke, v katerih smo srečali Božjo ljubezen in ponovno odkrili smisel našega življenja.

Skupaj se lahko spoprimemo s težavami in v puščavah, ki jih prečkamo, odkrivamo Božjo navzočnost v naši preteklosti, navzočnost, ki nam pomaga, da z zaupanjem nadaljujemo svojo pot.

Pripravila Patrizia Mazzola

in ekipa besede življenja

 

 

Januar 2023
» U č i t e   s e   d e l a t i   d o b r o , i š č i t e   p r a v i c o . «   ( I z 1 , 1 7 )

Beseda življenja za mesec januar je vzeta iz prvega poglavja Knjige
preroka Izaija. Zgornji stavek so izbrali za teden molitve za edinost
kristjanov, ki ga po vsej severni polobli obhajamo od 18. do 25. januarja.
Besedila je pripravila skupina kristjanov iz Minnesote v Združenih
državah Amerike.1 Vprašanje pravičnosti je zelo pereče. Neenakost,
nasilje in predsodki rastejo na tleh družbe, ki s težavo pričuje o kulturi
miru in edinosti.
Izaijevi časi se niso zelo razlikovali od naših. Zaradi vojn, uporov,
iskanja bogastva, moči, zaradi malikovanja in izključevanja ubogih je
izraelsko ljudstvo zašlo s prave poti. Prerok z zelo ostrimi besedami kliče
svoje sonarodnjake k spreobrnjenju in jim kaže pot, kako naj se vrnejo k
prvotnemu duhu zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom.
»Učite se delati dobro, iščite pravico.«
Kaj pomeni naučiti se delati dobro? Treba je biti pripravljen učiti se.
To terja napor z naše strani. Na naši vsakodnevni poti moramo vedno kaj
razumeti, kaj izboljšati, če pa smo naredili napako, lahko začnemo znova.
Kaj pomeni iskati pravico? Pravica je kot zaklad, ki ga je treba iskati,
želeti, je cilj našega delovanja. Ko smo pravični, nam to pomaga, da se
učimo delati dobro. To pomeni, da znamo razbirati Božjo voljo, ki je naše
dobro.
Izaija ponuja konkretne zglede. Bog ima najrajši zatirane, sirote in
vdove, saj so najbolj nemočni. Svoje ljudstvo vabi, naj v dejanjih skrbi za
druge, posebno za tiste, ki niso sposobni uveljaviti svojih pravic. Verske
prakse, obredi, darovanja in molitve mu niso všeč, če jih ne spremljata
iskanje in prizadevanje za dobro in pravičnost.
»Učite se delati dobro, iščite pravico.«
Tokratna beseda življenja nas spodbuja, naj pomagamo drugim, naj bo
naš pogled pozoren in naj z dejanji pomagamo tistim, ki so v stiski. Naša
pot spreobrnjenja zahteva, da odpremo srce, duha in roke predvsem tistim,
ki trpijo.
»Želja in iskanje pravičnosti sta od vekomaj zapisani v človekovo
vest, v njegovo srce ju je vcepil Bog sam. Toda kljub zmagam in
napredku v zgodovini je polno uresničenje Božjega načrta še zelo daleč.
Vojne, ki divjajo tudi danes, kakor tudi terorizem in etnični konflikti, so
znamenje družbenih in ekonomskih neenakosti, krivic in sovraštva /.../
Brez ljubezni, spoštovanja človeka in pozornosti do njegovih potreb so
lahko osebni odnosi brezhibni, lahko pa postanejo tudi uradniški in taki
niso zmožni dati zadovoljivih odgovorov na človeške potrebe. Brez
ljubezni nikoli ne bo prave pravičnosti, delitve dobrin med bogatimi in
revnimi, upoštevanja enkratnosti vsakega moškega in ženske in pozornosti
do konkretne situacije, v kateri živijo posamezniki.«2
»Učite se delati dobro, iščite pravico.«
Živeti za zedinjen svet pomeni sprejeti rane človeštva in opravljati
majhna dejanja, ki lahko pomagajo snovati človeško družino.
»Nekega dne J. iz Argentine po naključju sreča ravnatelja inštituta, v
katerem je poučeval in kateri ga je z izgovorom odpustil. Ko ga ravnatelj
prepozna, se mu skuša izogniti, toda J. mu gre naproti. Vpraša ga, kaj je
novega, in ravnatelj mu pove o težavah v zadnjem obdobju: pove mu, da
živi v drugem mestu in išče delo. J. se ponudi, da mu bo pomagal, in
naslednji dan med svojimi znanci razširi novico, da išče delo za nekega
človeka. Kmalu pride odgovor. Ko ravnatelj izve, da mu je ponujeno novo
delo, skoraj ne more verjeti! Delo sprejme, iz srca je hvaležen in ganjen,
da se je prav tisti, ki ga je nekoč odpustil, konkretno zavzel zanj.
J. je potem “stokratno” povrnjeno: prav v tistem času mu ponudijo dve
možnosti za delo, ki si ga je želel, odkar je začel študirati. Tudi on je
presenečen in prevzet zaradi te konkretne Božje ljubezni.3
Pripravila Patrizia Mazzola
in ekipa besede življenja

 

   Beseda življenja : DECEMBER   2022       

»Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala.«(Iz 26,4)

Beseda življenja, ki jo hočemo živeti ta mesec, je iz Knjige preroka Izaija. To je obširno in bogato besedilo, zelo ljubo tudi krščanskemu izročilu. V njem so strani, ki so nam zelo pri srcu, kot je naznanilo Emanuela, “Boga z nami”,[1] ali tudi podoba trpečega Služabnika,[2] ki je v ozadju pripovedi o Jezusovem trpljenju in smrti.

Zgornja vrstica je del zahvalne pesmi, ki jo prerok polaga v usta izraelskega ljudstva, ki je premagalo strašno preizkušnjo izgnanstva in se bo končno vrnilo v Jeruzalem. Besede iz zahvalne pesmi odpirajo srca upanju, kajti Bog je zvesto navzoč ob Izraelu, neomajno kakor skala, on sam podpira vse napore ljudstva za civilno, politično in versko obnovo.

Mesto, ki velja za “vzvišeno”, bo podrto do tal,[3] ker ni grajeno v skladu z načrtom Božje ljubezni, mesto, grajeno na skali Božje bližine, pa bo uživalo mir in blaginjo.

»Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala.«

Kako aktualna je potreba po trdnosti in miru! Tudi mi, osebno in vsi skupaj, preživljamo temne zgodovinske trenutke, ki grozijo, da nas bodo poteptali pod težo negotovosti in strahu pred prihodnostjo.

Kako naj premagamo skušnjavo, da bi pustili, da nas strejo težave seda­njosti, se zaprli vase in gojili čustva sumničavosti in nezaupanja do drugih?

Za kristjane je odgovor seveda ta, da pogumno “obnovimo” predvsem zaupen odnos z Bogom, ki je v Jezusu postal naš bližnji na poteh življenja, tudi najbolj temnih, ozkih, vijugastih in strmih.

A ta vera ne pomeni, da smo nedejavni in čakamo. Nasprotno, od nas zahteva, da smo dejavni, zato da bi bili ustvarjalno in odgovorno v prvih vrstah pri gradnji “novega mesta”, ki ima za temelj zapoved medsebojne ljubezni. To je mesto z odprtimi vrati, ki sprejema vse, predvsem »uboge in siromake«,[4] ki so od vekomaj Gospodovi ljubljenci.

In prepričani smo, da na tej poti kot tovariše najdemo mnoge može in žene, ki v svojem srcu gojijo splošne vrednote solidarnosti in dostojanstva vsakega človeka, v spoštovanju stvarstva, našega “skupnega doma”.

»Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala.«

V španski vasi Aljucer si celotna skupnost prizadeva graditi bratske odnose s pomočjo raznih oblik odprte in vključujoče soudeleženosti.

Tako pripovedujejo: »Poleti leta 2008 smo ustanovili kulturno združenje z namenom, da bi opravljali raznovrstne dejavnosti, bodisi na našo pobudo bodisi v sodelovanju z drugimi združenji na tem področju, da bi širili prostor za dialog in mednarodne človekoljubne projekte.

Že prvo leto, na primer, smo pripravili večerjo solidarnosti za projekt Bratstvo z Afriko, ki je namenjen financiranju štipendij za mlade Afričane, ki so se zavezali, da bodo v svoji državi delali vsaj pet let. Na teh večerjah se zbere okoli dvesto ljudi, s katerimi sodelujejo trgovci in združenja.

Zelo smo veseli, da že leta sodelujemo tudi z drugim združenjem. Skupaj vsako leto priredimo dogodek, ki je odprt za osebnosti iz sveta kulture, glasbe, slikarstva in literature, a tudi za predstavnike iz sveta politike, ekonomije in zdravstva. Za vse je to priložnost, da si izmenjajo življenjske izkušnje in najgloblje razloge za svoje odločitve.«[5]

»Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala.«

Pričakujemo božič. Pripravimo se nanj, tako da takoj sprejmemo Jezusa v njegovi besedi.

Ta beseda je skala, na kateri je treba graditi tudi človeško mesto: »Utelešajmo jo, naj postane naša, in če jo živimo, bomo izkusili, kakšno življenjsko moč sprošča v nas in okoli nas. Zaljubimo se v evangelij do te mere, da se bomo spremenili vanj in ga razlivali na druge /.../ Ne bomo več živeli mi, ampak se bo v nas izoblikoval Jezus. Začutili bomo, da smo se osvobodili sebe, svojih omejenosti, svojih zasužnjenosti. A ne le to, videli bomo tudi revolucijo ljubezni, ki jo bo Jezus, ko bo v nas svobodno zaživel, povzročal v družbenem tkivu, v katero smo potopljeni.«[6]

Letizia Magri

  Beseda življenja : NOVEMBER   2022            - povezava 

 

Oktober - 2022 - 8  

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«     (Mt 18,21)

Osemnajsto poglavje Matejevega evangelija je zelo bogato besedilo, v katerem Jezus daje učencem navodila, kako naj živijo odnose znotraj skupnosti, ki se je komaj rodila. Petrovo vprašanje povzema besede, ki jih je Jezus izgovoril malo pred tem: »Če tvoj brat greši ...«[1] Jezus govori, Peter pa ga kmalu prekine, kakor da bi se zavedel, da ni dobro razumel, kar je njegov Učitelj izrekel malo pred tem. In zastavi mu eno od bistvenih vprašanj glede poti, ki jo mora prehoditi njegov učenec. Kolikokrat je treba odpustiti?

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Del poti vere je, da se sprašujemo. Kdor veruje, nima vseh odgovorov, a kljub vprašanjem ostaja zvest. Petrovo vprašanje se ne tiče greha proti Bogu, temveč terja odgovor, kaj je treba narediti, kadar brat greši proti drugemu bratu. Peter misli, da je dober učenec tisti, ki odpusti celo sedemkrat.[2] Ne pričakuje pa takojšnjega Jezusovega odgovora, ki omaje njegovo samozavest. »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). Učenci so dobro poznali besede Lameha, krvoločnega Kajnovega sina, ki opeva maščevanje do sedemdesetkrat sedemkrat.[3] Jezus namiguje prav na to trditev in neomejenemu maščevanju nasproti postavlja neskončno odpuščanje.

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Ne gre za to, da je treba odpustiti človeku, ki nenehno žali, ampak za to, da v svojem srcu vedno znova odpuščamo. Pravo odpuščanje, ki nas osvobaja, se navadno rodi postopoma. To ni čustvo, ni pozabljenje, temveč odločitev, ki bi jo moral vernik sprejeti, ne samo, kadar se žalitev ponavlja, ampak tudi vsakokrat, ko mu pride na pamet. Zato je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat.

Chiara Lubich piše: »Jezus je torej /.../ meril predvsem na odnose med kristjani, med člani iste skupnosti. Torej moraš tako ravnati predvsem s svojimi brati po veri: v družini, na delu, v šoli ali v svoji skupnosti, če si član katere. Sam veš, kako pogosto hočemo s kakšnim dejanjem, z besedo vrniti žalitev, ki smo jo doživeli. Veš, kako pogosto manjka ljubezni med ljudmi, ki živijo skupaj, ker imajo različne značaje, slabe živce ali zaradi česa drugega. Zavedaj se, da lahko samo pripravljenost za odpuščanje, ki jo stalno obnavljamo, med brati ohranja mir in edinost. Vedno te bo nekaj sililo, da bi mislil na napake svojih bratov, da bi se spominjal njihove preteklosti, da bi si želel, da so drugačni, kot so … Navaditi se moraš, da jih gledaš z novimi očmi in nove, jih sprejemaš vedno in do kraja, četudi se ne kesajo.«[4]

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Vsi smo del skupnosti tistih, “ki jim je bilo odpuščeno”, kajti odpuščanje je Božji dar, ki ga zmeraj potrebujemo. Vedno bi se morali čuditi, kako neizmerno je usmiljenje, ki ga prejemamo od Očeta, ki nam odpušča, če tudi mi odpustimo bratom.[5]

V nekaterih situacijah ni lahko odpustiti, so okoliščine, ki izhajajo iz politič­nih, družbenih in ekonomskih razmer, v katerih lahko odpuščanje dobi skupnostno razsežnost. Mnogi so primeri žensk in moških, ki jim je uspelo odpustiti tudi v najhujših okoljih, saj jim je pomagala in jih je podpirala skupnost.

Osvaldo je Kolumbijec. Grozili so mu s smrtjo in videl je, kako so ubili njegovega brata. Danes vodi kmečko združenje, v katerem pomaga tistim, ki so bili neposredno vpleteni v oborožene spopade v njegovi državi.

»Lahko bi bilo na maščevanje odgovoriti z novim nasiljem, a sem temu rekel “ne”,« razlaga Osvaldo. »Zelo težko se je naučiti umetnosti odpuščanja, a orožje ali vojna nikoli nista izbira, da bi preoblikovali svoje življenje. Pot do spremembe je drugačna, je v tem, da se dotakneš duše drugega, za to pa ne potrebuješ ne napuha ne kakšne moči: potrebna je ponižnost, krepost, ki jo je najteže pridobiti.«[6]

Letizia Magri

 

September - 2022 - 9  

»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.« (1 Kor 9,19)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz prvega pisma apostola Pavla kristjanom v Korintu. Pavel je v Efezu in svojimi besedami skuša dati vrsto odgovorov na težave, ki so se porodile v grški skupnosti v Korintu, svetovljanskem mestu in velikem trgovinskem središču, ki je slovelo po Afroditinem templju pa tudi po pregovorni pokvarjenosti.

Naslovljenci pisma so se nekaj let poprej po apostolovem ozna­njevanju spreobrnili iz poganstva v krščansko vero. Eden od sporov, zaradi katerih je bila skupnost razdeljena, je bil povezan s tem, ali lahko uživajo meso poganskih obredov, ki je bilo žrtvovano malikom.

Pavel poudarja svobodo, ki jo imamo v Kristusu, hkrati obširno razpravlja o tem, kako naj ravnajo ob nekaterih odločitvah, posebej pa se ustavi pri pojmu svobode.

»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«

Ker kristjani vedo, da »ni nobenega malika na svetu in nobenega boga, razen Edinega« (8,4), je vseeno, ali jemo ali ne jemo mesa, žrtvovanega malikom. Težava pa nastane, kadar je ob kristjanu človek, ki se tega še ne zaveda in še nima tega spoznanja vere. Zato lahko s svojim ravnanjem pohujša njegovo slabotno vest.

Kadar gre za spoznanje in ljubezen, za Pavla ni dvoma: učenec mora izbrati ljubezen, tudi če se odpove svoji svobodi, kakor je storil Kristus, ki je iz ljubezni svobodno postal služabnik.

Pozornost do slabotnega brata, do tistega, ki ima krhko vest in majhno spoznanje, je temeljnega pomena. Namen je “pridobiti učence”, v smislu, da bi k čim več ljudem prišlo dobro in lepo življenje evangelija.

»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«

Kakor piše Chiara Lubich: »Če smo včlenjeni v Kristusa, če smo on, in če smo potem razdeljeni, /.../ to pomeni, da delimo Kristusa. Če je bila med prvimi kristjani /.../ nevarnost, da bi prelomili slogo, jim je bilo svetovano, naj odstopijo od svojih idej, samo da bi ohranili ljubezen /.../ Tako je tudi danes: čeprav smo včasih prepričani, da je določen način mišljenja najboljši, nam Gospod, da bi rešili ljubezen z vsemi, svetuje, da je kdaj boljše odstopiti od svojih idej, da je boljše najmanj popolno v soglasju z drugimi kot pa najbolj popolno v nesoglasju. Boljše se je upogniti kot zlomiti, to je ena od značilnosti, ki so morda boleče, toda najbolj učinko­vite in jih Bog blagoslavlja. Táko ravnanje ohranja edinost, kakor si jo najbolj pristno zamišlja Kristus in jo zna potemtakem najbolj ceniti.«[1]

»Čeprav sem od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil.«

Izkušnja vietnamskega kardinala Franҫoisa van Thuâna, ki je preživel trinajst let v zaporu, od tega devet let v samici, priča o tem, da ljubezen, kadar je prava in nesebična, kot odgovor zbudi prav takó ljubezen. V zaporu so ga zaupali petim paznikom, nadrejeni pa so se odločili, da jih bodo vsaka dva tedna zamenjali z drugo skupino, ker jih je škof “okužil”. Na koncu so se odločili, naj bodo pazniki vedno isti, sicer bo “okužil” vse. Sam van Thuân pripoveduje: »Na začetku stražarji niso govorili z mano. Odgovarjali so samo z da ali ne. /.../ Neko noč se mi je porodila misel: “Frančišek, še vedno si zelo bogat, v svojem srcu imaš Kristusovo ljubezen; ljubi jih, kakor te je ljubil Jezus.” Naslednji dan sem jih začel še bolj ljubiti, ljubiti Jezusa v njih, nasmihal sem se jim, z njimi sem izmenjaval ljubeznive besede /.../ Počasi smo postali prijatelji.«[2] V zaporu je s pomočjo svojih ječarjev izdelal naprsni križ, ki ga je nosil do smrti. To je bilo znamenje prijateljstva, ki se je rodilo med njimi: dva koščka lesa in železna verižica.

Letizia Magri

 

              Avgust   2022 - 8  

»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«     (Mt 18,21)

Osemnajsto poglavje Matejevega evangelija je zelo bogato besedilo, v katerem Jezus daje učencem navodila, kako naj živijo odnose znotraj skupnosti, ki se je komaj rodila. Petrovo vprašanje povzema besede, ki jih je Jezus izgovoril malo pred tem: »Če tvoj brat greši ...«[1] Jezus govori, Peter pa ga kmalu prekine, kakor da bi se zavedel, da ni dobro razumel, kar je njegov Učitelj izrekel malo pred tem. In zastavi mu eno od bistvenih vprašanj glede poti, ki jo mora prehoditi njegov učenec. Kolikokrat je treba odpustiti?

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Del poti vere je, da se sprašujemo. Kdor veruje, nima vseh odgovorov, a kljub vprašanjem ostaja zvest. Petrovo vprašanje se ne tiče greha proti Bogu, temveč terja odgovor, kaj je treba narediti, kadar brat greši proti drugemu bratu. Peter misli, da je dober učenec tisti, ki odpusti celo sedemkrat.[2] Ne pričakuje pa takojšnjega Jezusovega odgovora, ki omaje njegovo samozavest. »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). Učenci so dobro poznali besede Lameha, krvoločnega Kajnovega sina, ki opeva maščevanje do sedemdesetkrat sedemkrat.[3] Jezus namiguje prav na to trditev in neomejenemu maščevanju nasproti postavlja neskončno odpuščanje.

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Ne gre za to, da je treba odpustiti človeku, ki nenehno žali, ampak za to, da v svojem srcu vedno znova odpuščamo. Pravo odpuščanje, ki nas osvobaja, se navadno rodi postopoma. To ni čustvo, ni pozabljenje, temveč odločitev, ki bi jo moral vernik sprejeti, ne samo, kadar se žalitev ponavlja, ampak tudi vsakokrat, ko mu pride na pamet. Zato je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat.

Chiara Lubich piše: »Jezus je torej /.../ meril predvsem na odnose med kristjani, med člani iste skupnosti. Torej moraš tako ravnati predvsem s svojimi brati po veri: v družini, na delu, v šoli ali v svoji skupnosti, če si član katere. Sam veš, kako pogosto hočemo s kakšnim dejanjem, z besedo vrniti žalitev, ki smo jo doživeli. Veš, kako pogosto manjka ljubezni med ljudmi, ki živijo skupaj, ker imajo različne značaje, slabe živce ali zaradi česa drugega. Zavedaj se, da lahko samo pripravljenost za odpuščanje, ki jo stalno obnavljamo, med brati ohranja mir in edinost. Vedno te bo nekaj sililo, da bi mislil na napake svojih bratov, da bi se spominjal njihove preteklosti, da bi si želel, da so drugačni, kot so … Navaditi se moraš, da jih gledaš z novimi očmi in nove, jih sprejemaš vedno in do kraja, četudi se ne kesajo.«[4]

Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«

Vsi smo del skupnosti tistih, “ki jim je bilo odpuščeno”, kajti odpuščanje je Božji dar, ki ga zmeraj potrebujemo. Vedno bi se morali čuditi, kako neizmerno je usmiljenje, ki ga prejemamo od Očeta, ki nam odpušča, če tudi mi odpustimo bratom.[5]

V nekaterih situacijah ni lahko odpustiti, so okoliščine, ki izhajajo iz politič­nih, družbenih in ekonomskih razmer, v katerih lahko odpuščanje dobi skupnostno razsežnost. Mnogi so primeri žensk in moških, ki jim je uspelo odpustiti tudi v najhujših okoljih, saj jim je pomagala in jih je podpirala skupnost.

Osvaldo je Kolumbijec. Grozili so mu s smrtjo in videl je, kako so ubili njegovega brata. Danes vodi kmečko združenje, v katerem pomaga tistim, ki so bili neposredno vpleteni v oborožene spopade v njegovi državi.

»Lahko bi bilo na maščevanje odgovoriti z novim nasiljem, a sem temu rekel “ne”,« razlaga Osvaldo. »Zelo težko se je naučiti umetnosti odpuščanja, a orožje ali vojna nikoli nista izbira, da bi preoblikovali svoje življenje. Pot do spremembe je drugačna, je v tem, da se dotakneš duše drugega, za to pa ne potrebuješ ne napuha ne kakšne moči: potrebna je ponižnost, krepost, ki jo je najteže pridobiti.«[6]

Letizia Magri

JULIJ 2022:   »Le eno je potrebno.«   (Lk 10,42)

Jezus potuje proti Jeruzalemu, kjer bo dopolnil svoje poslanstvo, in se ustavi v vasi, na domu sester Marte in Marije. Evangelist Luka opisuje, kako sta ga sestri sprejeli: Marta kot gostoljubna gospodarica »je imela z obilno strežbo veliko dela«[i], Marija pa »je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo« (v. 39). Marijini pozornosti nasprotuje Martino vznemirjenje; na Martino pritoževanje, da jo je sestra pustila sámo streči, Jezus namreč odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (v. 41–42). Pričujoči odlomek se umešča med priliko o usmiljenem Samari­janu – morda je to najgloblja pripoved v zvezi z ljubeznijo do bližnjega – in dogodek, ko Jezus uči učence, kako naj molijo, ki je zanesljivo najglo­blja pripoved o odnosu z Bogom Očetom, nekakšno ravnotežje med ljubeznijo do brata in ljubeznijo do Boga.

»Le eno je potrebno.«

Glavni osebi v tem evangeljskem odlomku sta dve ženi. Dialog med Jezusom in Marto kaže na prijateljski odnos, ki ženi dopušča, da se je potožila Učitelju. Kakšno služenje pa želi Jezus? V srcu nosi željo, da se Marta ne bi vznemirjala, da bi opustila tradicionalno vlogo, ki naj bi jo imele žene, in bi poslušala njegovo besedo, kakor jo je Marija, ter bi sprejela novo vlogo, vlogo učenke. Sporočilo tega odlomka je pogosto zreducirano na nasprotje med aktivnim in kontemplativnim življenjem, skoraj kot na dva alternativna verska pristopa. A tako Marta kot Marija ljubita Jezusa in mu hočeta služiti. V evangeliju namreč ni rečeno, da sta molitev in poslušanje Božje besede pomembnejša kot ljubezen. Bolj je poudarjeno, da je treba najti način, kako bi ti dve ljubezni neločljivo povezali. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega si ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta, kajti ljubezen je ena sama.

»Le eno je potrebno.«

Edina stvar, ki jo je treba razumeti, je, kaj je potrebno. Pri tem nam lahko pomaga začetek stavka: »Marta, Marta ...« (v. 41). V ponavljanju imena, ki se lahko zdi skoraj kot napoved očitka, je v resnici prepoznati način, kako se izražata “klic in poklicanost”. Zdi se, da Jezus kliče Marto k novemu načinu odnosa, k temu, da stke vez, ki ni vez služabnika, ampak prijatelja, ki stopa z njim v globok odnos. Chiara Lubich piše: »Jezus je to okoliščino uporabil, da bi razložil, kaj je v človekovem življenju najbolj potrebno /.../ Poslušati Jezusovo besedo. Za Luko, ki je ta odlomek napisal, pa poslušanje besede pomeni tudi njeno uresničevanje v življenju /.../ Prav to moraš storiti tudi ti: sprejeti besedo in pustiti, da te preobrazi. A ne samo to. Ostati ji moraš zvest, tako da jo hraniš v svojem srcu, da bo oblikovala tvoje življenje, kakor zemlja varuje v svojih nedrjih seme, da bi vzklilo in obrodilo sad. Obroditi moraš torej sadove novega življenja, pokazati se morajo učinki besede.«[ii]

»Le eno je potrebno.«

Kdo ve, koliko priložnosti imamo tudi mi, da sprejmemo Učitelja v zaupnosti našega doma, da prav kakor Marta in Marija sedemo k njegovim nogam in ga poslušamo kot pravi učenci. Pogosto nas skrbi, bolezni, naloge pa tudi radosti in zadovoljstva potegnejo v vrtinec stvari, ki jih je treba narediti, in nam ne dovolijo, da bi se ustavili, prepoznali Gospoda in ga poslušali.

Ta beseda je dragocena priložnost, da vadimo v izbiranju boljšega dela, to je v poslušanju njegove besede, da bi si pridobili notranjo svobodo, ki nam omogoča, da v našem vsakdanjem življenju ravnamo v skladu z besedo. To dejanje je sad ljubezenskega odnosa, ki daje smisel služenju in poslušanju.

 

 

Junij 2022    »Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.« (Ps 16 [15],2)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz Knjige psalmov, v kateri so zbrane najlepše molitve, ki jih je Bog navdihnil kralju Davidu in drugim molivcem, da bi jih naučil, kako naj se obračajo nanj. V psalmih se lahko najdemo vsi, dotaknejo se najglobljih dušnih strun in izražajo najgloblja in najmočnejša človeška čustva: od dvoma do bolečine, jeze, stiske, obupa, upanja, hvale, zahvale in veselja. Zato jih lahko moli vsak moški in vsaka ženska vseh časov, kultur in v vsakem življenjskem trenutku.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Psalm 16 je bil najljubši mnogim duhovnim pisateljem. Sveta Terezija Ávilska je razlagala: »Nič ne manjka tistemu, ki ima Boga: zadostuje mu samo Bog.« Oče Antonios Fikry Rofaeil, teolog Koptsko-pravoslavne cerkve, je pripominjal: »To je psalm vstajenja, zato ga Cerkev moli v prvih urah /…/, kakor je Kristus vstal ob zori. Ta psalm nam vliva upanje v našo večno dediščino, zato je naslov “pozlačen”, to pomeni, da je to zlata beseda, biser Svetega pisma.«
Poskusimo ga ponavljati in mislimo na vsako besedo.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Ta molitev nas obdaja, čutimo, da dejavna in ljubeča Božja navzočnost napolnjuje vse, kar je našega in kar je del stvarstva, zaznavamo, da Bog objema našo preteklost, našo sedanjost in našo prihodnost. V njem najdemo moč, da se z zaupanjem spoprimemo z bolečinami, ki nas doletijo na naši poti, najdemo vedrino, da nad sence življenja dvignemo pogled k upanju.

Kako bomo lahko živeli besedo življenja tega meseca? Izkušnja C. D. je naslednja: »Pred nedavnim sem se začela počutiti slabo, zato sem šla na vrsto zdravstvenih preiskav, po katerih je bilo treba dolgo čakati na izvide. Končno sem izvedela, kaj imam: parkinsonovo bolezen … To je bil hud udarec: stara sem bila 58 let, kako je to mogoče, sem se spraševala. Sem učiteljica gibalne in športne vzgoje, telesna dejavnost je del mene!

Zdelo se mi je, da izgubljam nekaj preveč pomembnega. A pomislila sem na odločitev, ki sem jo sprejela v mladih letih: “Ti, zapuščeni Jezus, si moja edina sreča!”

S pomočjo zdravil se je zdravstveno stanje takoj znantno izboljšalo, ne vem pa, kako bo v prihodnje. Odločila sem se živeti sedanji trenutek. Po diagnozi se mi je sama od sebe rodila misel, da napišem pesem, da Bogu zapojem svoj DA: In duša se je napolnila z mirom.«
Stavek tega psalma je na poseben način odmeval tudi v duši Chiare Lubich, ki je zapisala: »Te preproste besede nam bodo pomagale, da bomo zaupali Bogu, privajale nas bodo na življenje z Ljubeznijo. In tako bomo, zmeraj bolj zedinjeni z Bogom in vse bolj polni njega, vedno znova polagali temelje našega pravega bitja, ki je ustvarjeno po njegovi podobi.«[1]

Tako bomo v tem mesecu juniju skupaj pošiljali Bogu to “izjavo ljubezni” in okoli sebe  širili mir in vedrino.

Letizia Magri

[1] Ch. Lubich, Beseda življenja  za julij 2001.

 

MAJ 2022:    »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«   (Jn 13,34)

 

Jezus obhaja zadnjo večerjo. S svojimi učenci sedi pri mizi, pravkar jim je umil noge. Čez nekaj ur ga bodo prijeli, obsodili na smrt in križali. Ko je časa malo in se približujemo cilju, povemo najpomembnejše reči: domačim pustimo “oporoko”.

Janezov evangelij v zvezi s tem ne pripoveduje o ustanovitvi evha­ristije. Namesto nje je umivanje nog. In prav v tej luči je treba razumeti novo zapoved. Jezus najprej naredi, potem pa uči, zato je njegova beseda verodostojna.

Zapoved, naj ljubimo bližnjega, je že v stari zavezi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18). Jezus pri njej poudari nov vidik, medsebojnost: prav medsebojna ljubezen ustvarja skupnost učencev in je njena značilnost.

Ta zapoved ima svoje korenine v samem božjem življenju, v trinitarični dinamiki, ki je je človek zaradi Sina lahko deležen. To pojasnjuje Chiara Lubich s podobo, ki nas lahko razsvetli: »Ko je Jezus prišel na zemljo, ni začel iz nič kakor vsak izmed nas, ampak je prišel iz nebes. In kakor se izseljenec, ko gre v daljno deželo, sicer prilagodi novemu okolju, vendar prinese tja svoje navade in običaje ter često še naprej govori svoj jezik, tako se je tudi Jezus tu na zemlji prilagodil življenju vsakega človeka, vendar je prinesel s seboj – ker je bil Bog – način življenja v nebesih, življenja Trojice, ki je ljubezen, medsebojna ljubezen.«[1]

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«

Tu stopamo v srce Jezusovega sporočila, ki nas vrača k svežini prvih krščanskih skupnosti in je lahko še danes razpoznavno znamenje vseh naših skupin in združenj. V okolju, v katerem je medsebojnost živa resničnost, vidimo smisel našega življenja, najdemo moč, da gremo naprej v trenutkih bolečine in trpljenja, čutimo podporo v neogibnih težavah in okušamo veselje.

Vsak dan se spoprijemamo z mnogimi izzivi: pandemija, polarizacija v družbi, revščina, spopadi. Zamislimo si za trenutek, kaj bi se zgodilo, če bi nam uspelo uresničiti to besedo v vsakdanjem življenju: znašli bi se pred novimi možnostmi, pred našimi očmi bi se odprl načrt s človeštvom, ki bi bil razlog za upanje. Toda kdo nam brani, da v sebi ne prebudimo tega življenja? In okoli sebe ne oživimo bratskih odnosov, ki bi preplavili svet?

»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«

Marta je mlada prostovoljka, ki zapornikom pomaga pri pripravi na univerzitetne izpite. »Ko sem prvič stopila v zapor, sem tam našla krhke osebe, polne strahov. Z njimi sem skušala vzpostaviti najprej profesio­nalen odnos, potem pa odnos prijateljstva, ki temelji na spoštovanju in poslušanju. Hitro sem razumela, da zapornikom ne pomagam le jaz, ampak da me tudi oni podpirajo. Ko sem nekoč nekemu študentu poma­gala pri pripravi na izpit, sem izgubila osebo iz svoje družine, on pa je od prizivnega sodišča prejel potrditev obsodbe. Oba sva se znašla v najslabših možnih okoliščinah. Med učnimi urami sem videla, da v sebi nosi veliko bolečino, ki mi jo je zaupal. Ko sva skupaj nosila breme bolečine, nama je to pomagalo, da sva šla naprej. Po prestanem izpitu se mi je prišel zahvalit in rekel, da mu brez mene ne bi uspelo. Če se je po eni strani končalo življenje v moji družini, sem po drugi strani čutila, da je bilo rešeno drugo življenje. Razumela sem, da medsebojnost omogoča vzpostavljati prave odnose, odnose prijateljstva in spoštovanja.«[2]

Letizia Magri

    APRIL  2022:     

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«  (Mr 16,15)

V Markovem evangeliju so zadnje besede vstalega Jezusa zaupane enemu samemu njegovemu prikazovanju apostolom.

Sedijo pri mizi, kakor smo jih pogosto videli skupaj z Jezusom tudi pred njegovim trpljenjem in smrtjo, a tokrat je nad malo skupnostjo znamenje neuspeha: namesto dvanajsterih, ki jih je Jezus želel imeti ob sebi, jih je ostalo samo enajst in ob uri križa ga je eden od navzočih zatajil, mnogi pa so zbežali.

Pri tem zadnjem, odločilnem srečanju jih Vstali graja, ker so bila njihova srca zaprta za besede tistih, ki so pričali o njegovem vstajenju,[1] hkrati pa potrdi svojo odločitev: kljub njihovi krhkosti vnovič prav njim izroči oznanjevanje evangelija, vesele novice, ki je on sam s svojim življenjem in svojimi besedami.

Po tem slovesnem govoru se Vstali vrne k Očetu, a hkrati “ostaja” z učenci in njihovo besedo potrjuje s čudežnimi znamenji.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Skupnost, ki jo Jezus pošilja, da nadaljuje njegovo poslanstvo, torej ni skupina popolnih, temveč skupina ljudi, ki so predvsem poklicani, da bi “bili” z njim,[2] da bi izkušali njegovo navzočnost in njegovo potrpežljivo in usmiljeno ljubezen. Šele potem so v moči te izkušnje poslani »oznanjati vsemu stvarstvu« Božjo bližino.

In uspeh njihovega poslanstva seveda ni odvisen od osebnih sposobnosti, temveč od navzočnosti Vstalega, ki izroči samega sebe svojim učencem in skupnosti verujočih, v kateri evangelij raste toliko, kolikor ga živijo in oznanjajo.

Kot kristjani lahko naredimo samo to, da z življenjem in besedami razgla­šamo Božjo ljubezen, tako da pogumno in velikodušno izidemo iz sebe in vsem

nežno in spoštljivo ponudimo zaklade Vstalega, ki odpirajo srca za upanje.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

Gre za to, da vedno pričujemo za Jezusa in nikoli zase; in še več: od nas Jezus zahteva, da se “odpovemo” sebi, da se “manjšamo”, zato da bi rasel on. V sebi moramo narediti prostor môči njegovega Duha, ki nas spodbuja k bratstvu: »Poslušati moram Svetega Duha, ki mi narekuje, da sem vsakič, ko srečam brata ali sestro, pripravljena “postati eno” z njim ali z njo in mu ali ji popolno služiti; Svetega Duha, ki mi daje moč, da ju ljubim, tudi če sta v kakšnem smislu sovražnika; Svetega Duha, ki mi napolnjuje srce z usmi­ljenjem, da znam odpuščati in razumeti njune potrebe; Svetega Duha, zaradi katerega sem goreč v tem, da ob pravem času povem drugim to, kar imam najlepšega v svojem srcu /.../ Po moji ljubezni se tako razodeva in prenaša Jezusova ljubezen /.../ Z Božjo ljubeznijo v srcu in po njej lahko pridem daleč in mnogi drugi so lahko deležni mojega odkritja, /.../ dokler bližnjega ne bo nežno ganila Božja ljubezen v nas in bo hotel “postati eno” z nami. Tako si bomo med seboj izmenjavali pomoč, ideale, načrte, bratovsko ljubezen. Šele tedaj bomo lahko spregovorili besedo in ta bo zaradi medsebojne ljubezni dar.«[3]

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

“Vsemu stvarstvu”: to gledanje nam kliče v zavest, da smo del velikega mozaika – stvarstva –, in za to smo danes posebej občutljivi. Mladi so pogosto na čelu te nove poti človeštva in v skladu z evangeljskim slogom z dejanji potrjujejo, kar oznanjajo z besedami.

Robert z Nove Zelandije je o svoji izkušnji pisal na spletu:[4] »Na našem ozemlju si prizadevamo obnoviti pristanišče Porirua na južnem delu pokrajine Wellington na Novi Zelandiji. V to pobudo so se vključile krajevne oblasti, katoliška skupnost Maorov in lokalno pleme. Pleme želimo podpreti pri obnovi pristanišča, zagotoviti, da bo tekoča voda čista, in omogočiti nabiranje školjk in običajno ribarjenje, ne da bi se bali onesnaženja. Naše pobude so uspele in iz njih je izšel pravi skupnostni duh.

Pred nami pa je izziv, da to ne bi bil samo bežen dogodek, temveč dolgoročni program, ki bi prinašal pomoč, podporo, in bi se na tem območju pokazala sprememba.«

                                                                                Letizia Magri

MAREC  2022

       »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«  (Mt 6,12)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz molitve, ki jo je Jezus naučil svoje učence, očenaš. Molitev je globoko zakoreninjena v judovskem izročilu. Tudi Judje so Boga klicali in ga kličejo »Oče naš«.

Na prvi pogled nas besede tega stavka močno presenetijo: ali lahko prosimo Boga, naj izbriše naše grehe – kot pravi grško besedilo –, kakor smo sami sposobni storiti s tistim, ki je pogrešil v odnosu do nas? Naša sposobnost za odpuščanje je vedno omejena, površna in polna pogojev.

Če bi Bog ravnal z nami po naši meri, bi to bila prava pravcata obsodba!

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Vendar so to pomembne besede, ki izražajo predvsem našo zavest, da smo potrebni Božjega odpuščanja. Jezus sam jih je izročil učencem, torej vsem krščenim, da bi se z njimi s preprostim srcem lahko obračali na Očeta.

Vse se rodi iz odkritja, da smo sinovi v Sinu, Jezusovi bratje in posnemo­valci. On je prvi, ki je svoje življenje napravil za pot, na kateri se je vedno popolneje oklepal ljubeče Očetove volje.

Šele potem, ko smo sprejeli Božji dar, njegovo brezmejno ljubezen, lahko Očeta prosimo za vse, tudi za to, da nas napravi vedno bolj podobne sebi, celo v tem, da smo sposobni dan za dnem z velikodušnim srcem odpuščati bratom in sestram.

Vsako odpuščanje je svobodna in zavestna odločitev, ki jo je treba vedno ponižno obnavljati. Nikoli ne postane navada, temveč je to zahtevna pot, za katero nam Jezus naroča, naj vsak dan molimo kakor za kruh.

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Kolikokrat so nas lahko ljudje, s katerimi živimo v družini, v soseščini, na delovnem mestu ali pri študiju, žalili in nam je težko imeti do njih naklonjen odnos! Kaj naj storimo? Prav tedaj lahko prosimo za milost, da bi posnemali Očeta:

»Zjutraj, ko vstanemo, naj bo v našem srcu popolna “amnestija”, popolno odpuščanje, z ljubeznijo, ki vse pokrije, zna sprejeti drugega takšnega, kakršen je, z njegovimi omejenostmi, z njegovimi težavami, prav kakor bi storila mati s svojim otrokom, ki je pogrešil: vedno ga opraviči, vedno mu odpusti, vedno upa vanj... Približajmo se vsakemu z novimi očmi, kakor da nikoli ne bi zagrešil napake. Začnimo vsakič znova, vedoč, da Bog ne le odpusti, ampak pozabi: to je mera, ki jo zahteva tudi od nas.«[1]

To je visok cilj, kateremu se lahko bližamo s pomočjo zaupne molitve.

»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

Celotna molitev očenaša gleda na vse pod vidikom “mi”, bratstva: prosim ne samo zase, ampak tudi za druge in z drugimi. Mojo sposobnost za odpuščanje podpira ljubezen drugih in po drugi strani lahko moja ljubezen nekako čuti kot nekaj svojega bratov pogrešek: morda je odvisen tudi od mene, morda se nisem dovolj potrudil, da bi se brat čutil sprejetega in razumljenega ...

V Palermu, italijanskem mestu, krščanske skupnosti živijo globoko izkušnjo dialoga, ki od njih terja, da premagajo nekatere težave. Biagio in Zina pripovedujeta: »Nekega dne naju je prijatelj pastor povabil k nekaterim družinam iz svoje Cerkve, ki naju niso poznale. S seboj sva prinesla nekaj, kar bi delili pri kosilu, a te družine so nam dale razumeti, da jim to srečanje ni posebno všeč. Zina jim je dala prijazno pokusiti nekatere jedi, ki jih je skuhala, in na koncu smo kosili skupaj. Po kosilu so začeli naštevati napake, ki jih vidijo v naši Cerkvi. Nisva se hotela spustiti v besedno vojno, zato sva rekla: Katera napaka ali razlika med našima dvema cerkvama nam lahko prepreči, da bi se imeli radi? Ker so bili navajeni na nenehno polemiziranje, so bili zaradi takšnega odgovora začudeni in razoroženi. Začeli smo se pogovarjati o evangeliju in o tem, kar nas združuje, saj je tega mnogo več kot tistega, kar nas deli. Ko je prišel čas, da se poslovimo, niso hoteli, da odideva. Tedaj sva jim predlagala, da zmolimo očenaš, in med molitvijo smo močno začutili Božjo navzočnost. Morala sva obljubiti, da se bova vrnila, saj so želeli, da bi spoznala še vse druge iz skupnosti. In tako se je v vseh teh letih tudi zgodilo.«

Letizia Magri

FEBRUAR 2022

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« (Jn 6,37)

To Jezusovo zagotovilo je del njegovega pogovora z množico, ki ga išče po čudežu obilne pomnožitve kruha in zahteva še eno znamenje, da bi verovala vanj.

Jezus jim razodene, da je on sam znamenje Božje ljubezni. Še več, on je Sin, ki je od Očeta prejel poslanstvo, da sprejme in v njegovo hišo ponovno pripelje vsako bitje, še posebej vsakega človeka, ustvarjenega po njegovi podobi. Da, kajti Oče sam je že dal pobudo in vse priteguje k Jezusu,[1] ko v srce vsakega polaga željo po polnem življenju, to je po občestvu z Bogom in z vsakim bližnjim.

Jezus torej ne bo nikogar zavrgel, ne glede na to, kako se kdo čuti oddaljenega od Boga, kajti to je Očetova volja: da nikogar ne izgubi.

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

To je zares dobra novica: Bog vse neizmerno ljubi, njegova nežnost in njegovo usmiljenje se obračata k vsakemu moškemu in vsaki ženski. On je potrpežljiv in usmiljen Oče in čaka vsakega, ki se – ker ga žene notranji glas – poda na pot.

Pogosto nas razjeda dvom: Zakaj neki bi me Jezus moral sprejeti? Kaj hoče od mene? V resnici nas Jezus prosi le, naj mu dovolimo, da nas pritegne k sebi, in naj osvobodimo srce vsega, kar ga ovira, da bi mogli z zaupanjem sprejeti njegovo zastonjsko ljubezen.

A to je tudi povabilo, ki spodbuja našo odgovornost. Kajti če z Jezusove strani okušamo takšno obilje nežnosti, nas to z naše strani spodbuja, da ga sprejmemo v vsakem bližnjem:[2] moškem ali ženski, mladem ali starem, zdravem ali bolnem, naše kulture ali ne … In nikogar ne bomo zavrnili. 

          »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

V Quebécu (v Kanadi) se neka krščanska skupnost, ki živi Božjo besedo, trudi sprejemati številne družine, ki prihajajo v deželo iz mnogih delov sveta: Francije, Egipta, Sirije, Libanona, Konga … Vse sprejmejo in jim pomagajo, tudi tako, da jim omogočijo vključevanje. To pomeni, da je treba odgovarjati na njihova številna vprašanja, izpolnjevati obrazce v zvezi s statusom begunca ali rezidenta, urejati šolo za otroke, jih spremljati pri odkrivanju njihove četrti. Pomembna sta tudi vpis v tečaje francoščine in iskanje dela.

Guy in Micheline pišeta: »Neka sirska družina, ki je na begu pred vojno prispela v Kanado, je tam srečala drugo družino, ki je ravno prišla in je bila še zelo zbegana. Preko družbenih omrežij je ustvarila mrežo solidarnosti in mnogi prijatelji so družini priskrbeli potrebno: postelje, divane, mize, stole, posodje, oblačila, knjige. Igrače za otroke so spontano darovali drugi otroci iz naših družin, ki so jih spodbudili starši. Dobili so več, kot so potrebovali, nakar so sami pomagali drugim revnim družinam v svojem bloku. Beseda življenja tistega meseca je prišla ravno ob pravem času: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!”«

»Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.«

Kako lahko spremenimo to Božjo besedo v življenje? Tako, da kot posamezniki in kot skupnost pred vsakim bližnjim izpričujemo Očetovo bližino.

Pri tem nam bo pomagala meditacija Chiare Lubich o ljubezni do usmiljenja. To je, piše Chiara, »ljubezen, ki odpira srce in roke revežem /…/ tistim, ki jih je življenje strlo, skesanim grešnikom. To je ljubezen, ki zna sprejeti bližnjega, ki je zašel, prijatelja, brata ali neznanca, in mu neštetokrat odpusti /…/ To je ljubezen, ki ne meri in se ji ne bo merilo. To je ljubezen, ki se razcveta obilneje, bolj vseobsegajoče, stvarneje kot tista, ki je bila v duši prej. Čuti namreč, da se v njej porajajo čustva, podobna Jezusovim; opaža, da ji ob vseh, ki jih srečuje, prihajajo na ustnice Jezusove besede: “Smili se mi množica” (prim. Mt 15,32) /…/ Usmiljenje je zadnji izraz ljubezni, tisti, ki jo dopolnjuje. In ljubezen presega bolečino, kajti bolečina je samo v tem življenju, ljubezen pa se nadaljuje v drugem življenju. Bogu je ljubše usmiljenje kakor pa žrtev.«                                                                 
                                               Letizia Magri

Januar 2022    
 

»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«[1] (Lk 1,45)
Te besede, ki so zapisane samo v Matejevem evangeliju, so izrekli nekateri “modri”, ki so prišli od daleč na nekoliko skrivnosten obisk deteta Jezusa.
So majhna skupina, ki se poda na dolgo pot za majhno lučjo, ko išče večjo Luč, namenjeno vsem: Kralja, ki se je že rodil in je navzoč v svetu. O njih ne vemo nič drugega, a ta dogodek nam ponuja bogato izhodišče za razmišljanje in krščansko življenje.
Letos so ga za praznovanje tedna molitve za krščansko edinost[2] izbrali in predlagali kristjani z Bližnjega vzhoda. To je dragocena priložnost, da se skupaj ponovno podamo na pot, da smo odprti za medsebojno sprejemanje, predvsem pa za Božji načrt, da bi bili tako priče njegove ljubezni do vsakega človeka in vsakega naroda na zemlji.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Kristjani z Bližnjega vzhoda so v listini, ki spremlja predloge za teden molitve, zapisali: »/…/ Zvezda, ki se je pojavila na nebu Judeje, je dolgo pričakovano znamenje upanja, ki vodi Modre – po njih pa dejansko vse narode sveta – na kraj, kjer se razodeva pravi Kralj in Odrešenik. Zvezda je dar, znamenje Božje ljubeče navzočnosti za vse človeštvo /…/ Modri nam razodevajo edinost vseh ljudi, ki jo hoče Bog. Prihajajo iz oddaljenih dežel in predstavljajo različne kulture, vendar jih vse vodi želja, da bi videli in spoznali novorojenega Kralja; zberejo se v votlini pri Betlehemu, da ga počastijo in mu podarijo svoje darove. Kristjani so poklicani, da so v svetu znamenje edinosti, ki jo za svet želi on. Čeprav pripadajo različnim kulturam, rasam in jezikom, sta kristjanom skupna iskanje Kristusa in želja, da bi ga častili. Poslanstvo kristjanov je torej, da so znamenje – kakor zvezda – in vodijo človeštvo, žejno Boga, ter ga pripeljejo h Kristusu. Kristjani so tako Božje orodje za uresničevanje edinosti vseh narodov.«[3] Zvezda, ki sveti Modrim, je namenjena vsem, prižgana je predvsem v globini vesti, ki dovoli, da jo razsvetljuje ljubezen. Vsi si lahko izostrimo pogled, da jo opazimo, se podamo na pot za njo in dosežemo cilj, ki je srečanje z Bogom in našimi brati in sestrami v vsakdanjem življenju ter deljenje našega bogastva z vsemi.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Častiti Boga je temelj, da se pred njim prepoznamo taki, kot smo: majhni, krhki, vedno potrebni odpuščanja in usmiljenja, in zaradi tega iskreno pripravljeni enako ravnati z drugimi. Ta čast, ki gre samo Bogu, se v polnosti izraža s češčenjem.
Lahko si pomagamo z besedami Chiare Lubich: »/…/ kaj pomeni “moliti” Boga? To je naravnanost, ki je usmerjena samo k njemu. Moliti pomeni reči Bogu: “Ti si vse,” to je: “Si, kar si”; in jaz imam ta neizmerni privilegij življenja, da to priznavam /…/ To pomeni tudi, da dodamo: “Jaz sem nič,” in to ne le z besedami. Da bi molili Boga, moramo izničiti sebe in pripomoči k temu, da on zmaguje v nas in v svetu /…/ Toda najzanesljivešja pot, da dosežemo to eksistenčno razglasitev, da smo mi nič in Bog vse, je povsem pozitivna. Da bi izničili naše misli, ni treba drugega kot misliti na Boga in imeti njegove misli, ki so nam razodete v evangeliju. Da bi izničili našo voljo, ni treba drugega kot spolnjevati njegovo voljo, ki se nam kaže v sedanjem trenutku. Da bi izničili naša neurejena čustva, je dovolj, da imamo v srcu ljubezen do njega in ljubimo svoje bližnje, tako da z njimi delimo njihove stiske, težave, probleme in radosti. Če smo vedno “ljubezen”, smo – ne da bi se tega zavedali – sami zase nič. In ker živimo svoj nič, z življenjem potrjujemo vzvišenost Boga, to, da je vse, in smo odprti za resnično češčenje Boga.«[4]

»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« 
Sklepe kristjanov z Bližnjega vzhoda lahko ponotranjimo kot svoje: »Potem ko so Modri srečali Odrešenika in ga skupaj počastili, so se, v sanjah opomnjeni, po drugi poti vrnili v svojo deželo. Enako nas mora občestvo, ki ga izkusimo v skupni molitvi, navdihovati, da se po novih poteh vrnemo v svoje življenje, v naše cerkve in v celoten svet /…/ Postaviti sebe v službo evangelija zahteva danes napor za obrambo človeškega dostojanstva, predvsem najrevnejših, najšibkejših in tistih na obrobju /…/ Nova pot za cerkve je pot vidne edinosti, za katero si prizadevamo z žrtvami, pogumom in drznostjo, tako da bo dan za dnem “Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28).«[5]
                                                                                                Letizia Magri
[1] Predlagani stavek je povzetek besedila Mt 2,1 in Mt 2,2.
[2] Tradicionalni datum praznovanja tedna molitve za krščansko edinost na severni polobli je od 18. do 25. januarja. Na južni polobli, kjer je januar počitniško obdobje, cerkve teden molitve obhajajo na druge datume, na primer v času binkošti, ki so prav tako simbolno obdobje za edinost Cerkve. To je tudi povabilo, da zavzemanje za ekumenski dialog ohranjamo živo vse leto.
[3] Prim. http://www.christianunity.va/content/unitacristiani/it/news/2021/spuc-2022.html.
[4] C. Lubich, Beseda življenja za februar 2005.
[5] Prav tam.

 

 

DECEMBER 2021

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«   (Lk 1,45)

Tudi ta mesec nam beseda življenja predlaga blagor. To je vesel in navdihnjen pozdrav žene, Elizabete, drugi ženi, Mariji, ki ji je prišla pomagat. Obe pričakujeta otroka in obe sta v globoki veri sprejeli Božjo besedo ter v svoji ponižnosti izkusili njeno moč.

Marija je v Lukovem evangeliju prva blagrovana, tista, ki izkusi veselje ob zaupnem odnosu z Bogom. S tem blagrom nas evangelist uvaja v razmišljanje o odnosu med oznanjeno Božjo besedo in vero, ki sprejema, med Božjo pobudo in svobodnim človekovim pristankom.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija zares veruje v »obljubo, ki je bila dana Abrahamu in njego­vemu potomstvu na veke«.^[i] Ni polna sama sebe, je ponižna in odprta za poslušanje Božje besede, tako da lahko sama Božja Beseda postane meso v njenem naročju in vstopi v zgodovino človeštva.

Nihče ne bo mogel izkusiti Marijinega deviškega materinstva, vsi pa lahko posnemamo njeno zaupanje v Božjo ljubezen. Če Božjo besedo sprejmemo z odprtim srcem, se lahko s svojimi obljubami utelesi tudi v nas in tako postane naše življenje – državljanov, očetov in mater, študentov, delavcev in politikov, mladih in starih, zdravih in bolnih – rodovitno.

In če je naša vera negotova, kakor je bila Zaharijeva?^[ii] Še naprej zaupajmo v Božje usmiljenje. Bog nas ne bo nehal iskati, dokler ne bomo tudi mi odkrili njegove zvestobe in ga blagoslavljali.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Med istimi hribi Svete dežele, v časih, ki so nam mnogo bližje, je druga globoko verna mati svoje otroke učila umetnosti odpuščanja in pogovarjanja, ki se je je naučila v šoli evangelija. Majhno znamenje v tej deželi, zibelki civilizacije, kjer od nekdaj iščejo mir in trdnost, tudi med verniki različnih verstev. Margaret tako pripoveduje: »Ko so nas otroke užalili nekateri izrazi zavračanja drugih, sosedovih otrok, nam je mati rekla: “Povabite te otroke v našo hišo”; dala jim je sveže pečen domač kruh, da bi ga nesli svojim družinam. Odtlej smo s temi ljudmi gradili prijateljske odnose.«[iii]

Tudi Chiara Lubich nas podpira v tej pogumni veri: »Za Jezusom je Marija tista, ki je znala najbolje in najbolj popolno reči “da” Bogu. Predvsem v tem sta njena svetost in njena veličina. In če je Jezus Beseda, utelešena Božja beseda, je Marija zaradi svoje vere v Božjo besedo živeta beseda, čeprav je ustvarjeno bitje kakor mi, nam enaka /.../ Z Marijo torej verujmo, da se bodo uresničile vse obljube, ki so v Jezusovi besedi; in če je potrebno, kakor Marija sprejmimo tudi tveganje nesmiselnosti, ki ga včasih vsebuje njegova beseda. Tistemu, ki veruje v Božjo besedo, se dogajajo velike in majhne, a vedno čudovite stvari. Lahko bi napolnili knjige z dejstvi, ki to dokazujejo /.../ Ko se bomo v vsakdanjem življenju ob branju Svetega pisma srečevali z Božjo besedo, odprimo svoje srce in poslušajmo z vero, da se bo tisto, kar Jezus od nas zahteva in nam obljublja, uresničilo. Ne bo dolgo, ko bomo odkrili /.../, da on drži svoje obljube.«[iv]

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

V času priprave na božič se spomnimo na Jezusovo presenetljivo obljubo, da bo navzoč med tistimi, ki sprejemajo in živijo zapoved medsebojne ljubezni: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«[v]

Zaupajmo v to obljubo in dovolimo, da se Jezus tudi danes ponovno rodi v naših domovih in na naših ulicah s pomočjo medsebojnega sprejemanja, zavzetega poslušanja drugega ter bratskega ali sestrskega objema, kot sta si ga namenili Marija in Elizabeta.

Letizia Magri
___________________________________________________________

[1] Prim. Lk 1,55.

[1] Prim. Lk 1,5–25; 67–79.

[1] Prim. cittanuovatv: Intervista a Margaret Karram (Intervju z Margaret Karram).

[1] Chiara Lubich, Beseda življenja za avgust 1999.

[1] Mt 18,20.

NOVEMBER 2021: 

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9)

Matejev evangelij je napisal kristjan, ki izhaja iz judovskega okolja tistega časa, zato je v njem veliko izrazov, značilnih za tedanje kulturno in versko izročilo.

V petem poglavju Jezusa kaže kot novega Mojzesa, ki gre na goro, da oznani bistvo Božje postave: zapoved ljubezni. Evangelij nam pravi, da Jezus sedi, kot učitelj, da bi bilo to učenje slovesno.

A ne samo to: Jezus tudi prvi pričuje za to, kar oznanja. To je zelo očitno, ko razglaša blagre, program vsega svojega življenja. V njih se razkriva korenitost krščanske ljubezni, z njenimi sadovi blagoslova in polnega veselja, prav blaženosti.

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

V Svetem pismu mir, hebrejsko šalom, nakazuje stanje, v katerem je oseba skladna s samo seboj, z Bogom in s tem, kar jo obdaja. Še danes to besedo uporabljamo kot pozdrav, kot željo po polnem življenju. Mir je predvsem Božji dar, je pa zaupan tudi naši privolitvi.

Med vsemi blagri ta namreč zveni kot najbolj dejaven, saj nas vabi, da izidemo iz brezbrižnosti in postanemo snovalci sloge, začenši pri nas samih in okoli nas, tako da uporabljamo razum, srce in roke. Od nas terja zavzetost, da skrbimo za druge, da zdravimo rane in osebne ter družbene pretrese, ki jih je povzročila sebičnost, ki razdvaja, in da spodbujamo vsak napor v tej smeri.

Kakor Jezus, Božji Sin, ki je dopolnil svoje poslanstvo, ko je dal življenje na križu, da bi ponovno zedinil ljudi z Očetom in na zemljo ponovno prinesel bratstvo. Zato je vsak, ki gradi mir, podoben Jezusu in ga kakor Jezusa prepoznavajo kot Božjega otroka.

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

Kakor Jezus lahko tudi mi vsak dan spreminjamo v “dan miru”, tako da končamo majhne ali velike vojne, ki se vsakodnevno bijejo okoli nas. Da bi te sanje uresničili, je pomembno, da snujemo mreže prijateljstva in solidarnosti, da v pomoč ponudimo roko, a tudi, da jo sprejmemo.

Denise in Alessandro pripovedujeta: »Ko sva se spoznala, nama je bilo lepo biti skupaj. Poročila sva se in na začetku je bilo zelo lepo, tudi zaradi rojstva otrok. Sčasoma pa so se začeli vzponi in padci, med nama ni bilo več nobenega pogovora, temveč je bila vsaka stvar vzrok za nenehno prerekanje. Odločila sva se, da ostaneva skupaj, a še naprej sva se zapletala  v iste napake, zamere in spore. Nekega dne nama je prijateljski par predlagal, da se udeleživa tečaja za pomoč parom v težavah.^[1] Tam nisva našla samo strokovno podkovanih oseb, ampak “družino družin”, s katero sva delila najine težave: nisva bila več sama! Znova se je prižgala luč, a to je bil šele prvi korak: ko sva prišla domov, ni bilo lahko in od časa do časa se še ujameva v iste zanke. Pomaga pa nama to, da skrbiva drug za drugega in si prizadevava za nove začetke in za to, da ostajava v stiku z najinimi novimi prijatelji, da gremo skupaj naprej.«

»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«

Mir, Jezusov mir, kakor pravi Chiara Lubich, »zahteva od nas novo srce in nove oči, da bi ljubili in v vseh videli kandidate za vesoljno bratstvo«. Dodaja pa še: »Lahko se vprašamo: “Tudi v prepirljivih sosedih v bloku? Tudi v kolegih v službi, ki zavirajo moje napredovanje? Tudi v tistih, ki se bojujejo v drugi stranki ali v nasprotnem nogometnem moštvu? Tudi v tistih, ki so druge vere, kakor je moja, ali pripadajo drugemu narodu?” Da, vsak mi je brat in sestra. Mir se začenja prav tu, v odnosu, ki ga znam vzpostaviti z vsakim svojim bližnjim. “Zlo se rojeva v človekovem srcu,” je zapisal Igino Giordani, in “da bi odstranili nevarnost vojne, je treba odstraniti duha napadalnosti, izkoriščanja in sebičnosti, iz katerega izhaja vojna: treba je preoblikovati vest.”^[2] /.../ Svet se bo spremenil, če se bomo spremenili mi /.../ Če bomo poudarjali predvsem tisto, kar nas združuje, bomo lahko pomagali ustvarjati miselnost miru in skupaj delali za dobro človeštva /.../ Prav ljubezen na koncu zmaga, ker je močnejša od vsega drugega. Poskusimo v tem mesecu živeti tako, da bi bili kvas za novo kulturo miru in pravičnosti. Videli bomo, kako se bo v nas in okoli nas znova rodilo novo človeštvo.«^[3]

Letizia Magri

 

Oktober    2021   

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Evangeljska beseda, ki jo želimo živeti ta mesec, je iz pisma apostola Pavla Rimljanom. To je dolgo besedilo z bogatimi mislimi in nauki, ki ga je Pavel napisal, preden je odšel v Rim, ko se je pripravljal na obisk v tej skupnosti, ki je osebno še ni poznal.

Osmo poglavje na poseben način poudarja novo življenje po Duhu in obljubo večnega življenja, ki čaka posameznike, narode in celotno vesoljstvo.

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Vsaka beseda v tem stavku je polna pomenov.

Pavel razglaša, da smo – predvsem kot kristjani – spoznali Božjo ljubezen in se zavedamo, da je vsaka človeška izkušnja del velikega Božjega načrta odrešenja.

Vse, pravi Pavel, pomaga uresničevati ta načrt: trpljenje, preganjanje, polomije in osebne šibkosti, predvsem pa delovanje Božjega Duha v srcu ljudi, ki ga sprejmejo.

Duh zbira in sprejema tudi vzdihovanje človeštva in stvarstva¹ in to je poroštvo, da se bo Božji načrt uresničil.

Z naše strani moramo s svojo ljubeznijo dejavno odgovarjati na to ljubezen, tako da se v vsaki stiski izročamo Očetu in pričujemo o upanju na novo nebo in novo zemljo,² ki ju je Bog pripravlja tistim, ki vanj zaupajo.

»Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.«

Kako naj torej v svojem osebnem, vsakdanjem življenju sprejmemo ta močni predlog?

 

Chiara Lubich nam svetuje: »Predvsem se ne smemo nikoli ustaviti pri zgolj zunanjem, stvarnem, svetnem vidiku stvari, temveč moramo verovati, da je vsaka stvar sporočilo, s katerim nam Bog izraža svojo ljubezen. Tedaj bomo videli, kako je življenje, ki se nam zdi podobno vezenini, na kateri vidimo le vozle in zmešnjavo niti, v resnici drugačno: čudovit načrt, ki ga na podlagi naše vere tke Božja ljubezen. Potem se moramo v vsakem trenutku zaupno in popolnoma prepuščati tej ljubezni, bodisi v majhnih bodisi v velikih stvareh. Še več, če se bomo znali v običajnih življenjskih okoliščinah prepustiti Božji ljubezni, nam bo Bog dal moč, da se mu bomo prepuščali tudi v težjih trenutkih, ko na primer pride kakšna velika preizkušnja, bolezen ali sam trenutek smrti. Skušajmo torej tako živeti, seveda ne iz sebičnosti, da bi nam Bog razodel svoje načrte in bi prejeli njegovo tolažbo, temveč zgolj iz ljubezni, in videli bomo, da je ta zaupna predanost vir luči in neskončnega miru za nas in za mnoge druge.«³

Izročajmo se Bogu v težkih preizkušnjah, kakor pripoveduje O. L. iz Gvatemale: »Delala sem kot kuharica v domu počitka. Ko sem nekoč šla po hodniku, sem slišala staro ženo, ki je prosila za vodo. Tvegala sem in prekršila pravila, ki mi prepovedujejo zapustiti kuhinjo, in ji z ljubeznijo ponudila kozarec vode. Starkine oči so se razsvetlile. Ko je spila pol kozarca, mi je stisnila roko: “Ostani z mano deset minut!” Razložila sem ji, da ne bi smela, saj mi sicer grozi, da me odpustijo. A tisti pogled ... Ostala sem. Prosila me je, da bi skupaj molili: “Oče naš ...” In na koncu: “Prosim, zapoj mi kaj.” Na misel mi je prišlo: “S seboj ne bomo vzeli ničesar, samo ljubezen ...” Drugi varovanci so naju gledali. Žena je bila srečna in mi je rekla: “Bog te blagoslovi, hčerka moja,” malo za tem pa je ugasnila. Ker sem šla iz kuhinje, so me odpustili. Moja družina, ki živi daleč, potrebuje mojo podporo, a jaz sem mirna in srečna: odgovorila sem Bogu in neznana žena pri najpomembnejšem koraku svojega življenja ni bila sama.«

Letizia Magri

 

 

¹ Prim. Rim 8, 22–27.; ² Prim. Raz 21,1.; ³ C. Lubich, Beseda življenja za avgust 1985

September    2021   

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«    (Mr 9,35)

Na poti z Jezusom proti Kafarnaumu se učenci živahno pogovarjajo. Ko pa jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, nimajo poguma, da bi odgovorili, morda zato, ker jih je malo sram: skušali so ugotoviti, kdo med njimi je največji.

Jezus je večkrat govoril, da se bo skrivnostno srečal s trpljenjem, a za Petra in druge je bilo pretežko razumeti in sprejeti njegovo govorjenje. Šele po Jezusovi izkušnji smrti in vstajenja so namreč odkrili, kdo v resnici je: Božji Sin, ki iz ljubezni daruje življenje.

Zato da bi jim pomagal, da bi bili res njegovi učenci, Jezus sede, jih pokliče k sebi in razodene pravo naravo “evangeljskega prvenstva”:

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Kljub krhkosti in strahovom učencev Jezus zaupa vanje in jih kliče, naj hodijo za njim, da bi z njim delili njegovo poslanstvo: služiti vsem. Ob tem pomislimo na spodbudo apostola Pavla kristjanom v Filipih: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.«¹ Služiti, a ne kot suženj, ki je prisiljen opravljati svoje delo, temveč kot svoboden človek, ki velikodušno daje na voljo svoje sposobnosti in svoje moči, ki se trudi delovati ne v prid kakšni skupini, kakšni stranki, ampak v prid vseh, ki potrebujejo njegovo pomoč, brez izjem in brez presodkov.

To je klic tudi za nas, danes, da imamo duha in srca odprta, da prepoznavamo potrebe drugih in zanje skrbimo; da si dejavno prizadevamo graditi pristno človeške odnose, da uporabljamo svoje talente za obče dobro, tako da vsak dan kljub našim neuspehom začenjamo znova. To je vabilo, da se postavimo na zadnje mesto, da bi vsem pomagali na poti edini mogoči prihodnosti naproti: vesoljnemu bratstvu.

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

V razlagi te Jezusove besede nam Chiara Lubich svetuje, kako naj beseda postane konkretno življenje: »Tako, da ob mnogih priložnostih, ki nam jih nudi vsakdanje življenje, z Jezusom izbiramo zadnje mesto. Morda nam je bila zaupana kakšna pomembna naloga? Ne počutimo se takoj kot “nekdo”, ne dajmo prostora napuhu in prevzetnosti. Pomnimo, da je najpomembnejše ljubiti bližnjega. Izkoristimo novi položaj za to, da še bolje služimo bližnjemu, ne da bi ob tem pozabljali skrbeti za tiste stvari, ki se zdijo majhne, na osebne odnose, preproste vsakdanje dolžnosti, pomoč staršem, mir in skladnost v družini, vzgojo otrok … Da, kar koli že se nam pripeti, pomnimo, da krščanstvo pomeni ljubiti in ljubiti zlasti zadnje. Če bomo živeli tako, bo naše življenje nenehno zidanje Božjega kraljestva na zemlji in za ta trud je Jezus obljubil, da nam bo vse navrženo: zdravje, dobrine, obilje vsega … da bomo lahko delili drugim in tako postali roke Božje previdnosti za mnoge.«²

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

Ohranjanje skupnega doma je posebej aktualno služenje skupnemu dobremu; to lahko delimo z mnogimi ljudmi po svetu in je že leta dolgo močna vsebina za skupno krščansko pričevanje. Posebej pomnimo, da se mesec september za vedno številnejše cerkve tudi letos začne z obhajanjem dneva stvarstva, ki se s “časom stvarstva” podaljša do 4. oktobra.

Skupnost iz Taizéja je ob eni takih priložnosti predlagala naslednjo molitev: »Bog ljubezni, ko ostajamo v tvoji navzočnosti, nas naredi sposobne, da bomo doumeli neskončno lepoto vsega, kar si ustvaril, vsega, kar prihaja od tebe, od tvojega neizčrpnega sočutja. Daj, da se bo povečala naša pozornost do drugih in do vsega stvarstva. Uči nas odkrivati vrednost vsega in daj, da bomo prinašalci miru v človeško družino.«³                                                                                                                                                                                                      Letizia Magri

 

 Beseda življenja - AVGUST  2021

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«(Mt 18,4)

Kdo je največji, najmogočnejši, glavni v družbi, v Cerkvi, v politiki, pri trgovanju? To vprašanje preveva odnose, usmerja odločitve, določa strate­gije. K tej prevladujoči logiki se zatekamo tudi podzavestno, morda v želji, da bi zagotovili dobre in učinkovite rezultate tistim, ki nas obkrožajo.

V Matejevem evangeliju tu srečamo Jezusove učence, ki so sprejeli oznanilo o nebeškem kraljestvu in hočejo spoznati zahteve, da bi bili protagonisti v novem Božjem ljudstvu: »Kdo je največji?«

Jezus odgovori z enim izmed svojih nepredvidljivih dejanj: v središče male množice postavi otroka in to dejanje pospremi z nedvoumnimi besedami:

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

Nasproti tekmovalni in samozadostni miselnosti Jezus postavi najslabotnejši delček družbe, tistega, ki nima vlog, s katerimi bi se hvalil ali jih branil; tistega, ki je v vsem odvisen od drugih in sam od sebe išče pomoč. Ne gre za to, da bi sprejeli pasivno vlogo ali da bi se odpovedali temu, da bi bili ustvarjalni in odgovorni, ampak za to, da delujemo s svojo voljo in svobodno. Jezus namreč terja, da postanemo majhni, zahteva namen in prizadevanje, da odločno spremenimo smer, v katero gremo.

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

Takole je Chiara Lubich globlje doumela značilnosti evangeljskega otroka: »Otrok se zaupno prepušča očetu in materi: verjame v njuno ljubezen /.../ Pravi kristjan kakor otrok veruje v Božjo ljubezen, se vrže v naročje nebeškega Očeta in brezmejno zaupa vanj /.../ Otroci so v vsem odvisni od staršev /.../ Tudi mi, “evangeljski otroci”, smo v vsem odvisni od Očeta /.../: on ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo, in nam to da. Božjega kraljestva ne moremo osvojiti, temveč ga prejmemo kot dar iz Očetovih rok.«

Chiara še poudarja, da otrok popolnoma zaupa očetu in se vsega nauči od njega. Prav tako »“evangeljski otrok” vse izroča Božjemu usmiljenju, pozablja na preteklost in vsak dan začenja novo življenje, tako da je odprt za navdihe Duha in vedno ustvarjalen. Otrok se sam ne more naučiti govoriti, potrebuje nekoga, da ga nauči. Jezusov učenec /.../ se vsega uči iz Božje besede, dokler ne govori in živi po evangeliju.«

Otrok nehote posnema svojega očeta. »Tako “evangeljski otrok” /.../ ljubi vse, ker Oče “daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim”; ljubi prvi, ker nas je Oče ljubil, ko smo bili še grešniki; ljubi nesebično, ne da bi kaj pričakoval, ker tako ravna nebeški Oče.«¹

»Kdor se poniža kot ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu.«

V Kolumbiji so Vicente in njegova družina preživljali preizkušnjo pandemije v zelo strogi karanteni. Vincente se spominja: »Ko je bila uvedena policijska ura, se je vsakdanje življenje v trenutku spremenilo. Žena in dve starejši hčerki so se morale pripravljati na izpite na univerzi, najmlajši sin pa se ni mogel navaditi na učenje preko spleta. Nihče v hiši ni imel časa, da bi skrbel za drugega. Ko sem gledal ta kaos in hotel skoraj izbruhniti, sem razumel, da je to priložnost za udejanjanje umetnosti ljubezni v našem “novem življenju” živetega evangelija. Začel sem pospravljati po kuhinji, pripravljati hrano in jo streči pri obrokih. Nisem dober kuhar, ne natančen pri čiščenju, a razumel sem, da bo to pomagalo zmanjšati vsakdanjo napetost. To, kar se je začelo kot dejanje ljubezni za en dan, se je nadaljevalo več mesecev. Ko so člani družine opravili svoje naloge, so tudi oni skrbeli za čiščenje in začeli pospravljati obleko ali po hiši. Skupaj smo ugotovili, da so evangeljske besede resnične in da ustvarjalna ljubezen svetuje, kako naj uredimo vse drugo.«

Beseda življenja - JUNIJ 2021

                          Letizia Magr¹ C. Lubich, Beseda življenja za oktober 2003.

 Beseda življenja - JULIJ  -  2021

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«   (Mt 9,22)

Jezus je na poti, obdaja ga množica: obupani oče ga je prosil, naj gre pomagat njegovi hčerki, ki umira. Na poti pa doživi še drugo srečanje: med ljudmi si pot utre žena, ki že dolga leta trpi zaradi izgubljanja krvi, kar ima hude posledice, saj mora zaradi bolezni omejevati družinske in družbene stike. Žena Jezusa ne pokliče, ne govori, temveč se mu približa od zadaj in si upa dotakniti se roba njegove obleke. Ima zelo jasno misel: »Če se le dotaknem njegovega plašča, bom ozdravljena od bolezni, ki me muči.«

Tedaj se Jezus obrne, jo pogleda in pomiri: njena vera ji je prinesla rešitev. Ne samo telesno zdravje, ampak po Jezusovem pogledu tudi srečanje z Božjo ljubeznijo,

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

 

Ta dogodek iz Matejevega evangelija tudi nam odpira nepričakovane možnosti: Bog je vedno na poti k nam, čaka pa tudi na našo pobudo, da ne bi zamudili srečanja z njim. Naša pot vere, čeprav je polna ovir in zaznamovana z zmotami, je veliko vredna. On je Gospod pravega življenja, ki ga hoče razliti na vse nas, svoje sinove in hčere, saj imamo v njegovih očeh dostojanstvo, ki ga nobena okoliščina ne more uničiti. Zato Jezus danes govori tudi nam:

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Da bi živeli to besedo, nam lahko pomaga, kar je zapisala Chiara Lubich, ko je premišljevala prav o tem evangeljskem odlomku: »Z vero človek jasno pokaže, da se ne zanaša sam nase, ampak zaupa Nekomu, ki je močnejši od njega /.../ Jezus imenuje ozdravljeno ženo “hči”, da bi ji pokazal, kar ji resnično želi dati: ne le daru za njeno telo, temveč Božje življenje, ki jo lahko v celoti prenovi. Jezus namreč dela čudeže zato, da bi ljudje sprejeli odrešenje, ki ga prinaša, odpuščanje, tisti Očetov dar, ki je on sam in preobrazi človeka, ko se mu priobči /.../ Kako naj torej živimo to besedo? Tako, da v hudih potrebah Bogu izkažemo vse naše zaupanje. To razpoloženje duše nam seveda ne odvzema naših odgovornosti in nas ne odvezuje od tega, da moramo prispevati ves svoj delež /.../ A morda bo tudi naša vera postavljena na preizkušnjo. To vidimo prav v trpeči ženi, ki zna premagati oviro, to je množico med seboj in Učenikom /.../ Imeti moramo torej vero, vendar táko, ki pred preizkušnjo ne dvomi. Razen tega moramo pokazati Jezusu, da smo razumeli neizmerni dar, ki nam ga je prinesel, dar Božjega življenja. Zanj mu moramo biti hvaležni in nanj odgovoriti.«¹

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

Ta gotovost nam omogoča, da drugim prinašamo odrešitev, tako da se nežno “dotaknemo” tistega, ki trpi, je v stiski, v temi ali izgubljen.

Tako se je zgodilo z mamo, ki je našla pogum za odpuščanje: »Ko sem obupno iskala pomoč, sem se udeležila srečanja o evangeliju, na katerem sem slišala razlago Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci”;² “Ljubite svoje sovražnike.”³ Kako bi lahko odpustila tistemu, ki je ubil mojega sina? A seme je padlo vame in končno je prevladala odločitev, da odpustim. Zdaj res lahko rečem, da sem “Božja hčerka”. Nedavno sem bila povabljena na soočenje z morilcem svojega sina, ki so ga ujeli. Bilo je težko, a vmes je posegla milost. V mojem srcu ni bilo sovraštva, temveč samo veliko sočutje in namen, da ga izročim Božjemu usmiljenju.«

                                                                      Letizia Magri

Beseda življenja     6/ 2021

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«   (Mt 7,21)

Stavek iz Matejevega evangelija je iz sklepa velikega govora na gori. V njem Jezus najprej razglasi blagre, potem povabi svoje poslušalce, naj prepoznavajo ljubečo Božjo bližino, in svetuje, kako naj v skladu s tem ravnajo: v Očetovi volji naj odkrivajo najbližjo pot, da bi dosegli polno občestvo z njim v njegovem kraljestvu.

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

A kaj je Božja volja? Kako jo lahko spoznamo?

Chiara Lubich je z drugimi takole delila, kar je odkrila: »Božja volja je Božji glas, ki nam nenehno govori in nas vabi. Je božanska zlata nit ali bolje zlati votek, ki tke vse naše življenje tu spodaj na zemlji in tam zgoraj. Božja volja je način, kako nam Bog izkazuje svojo ljubezen, ljubezen, ki terja odgovor, da bi lahko v našem življenju izvršil svoja čudovita dela. Božja volja je tisto, kar “moramo biti”, naša prava bit, naše polno uresničenje /.../ Pred vsako Božjo voljo, najsi bo boleča, vesela ali indiferentna, vsak trenutek ponavljajmo: “Zgôdi se.” /.../ Odkrili bomo, da sta ti dve preprosti besedi mogočna spodbuda, sta kakor odskočna deska, da z ljubeznijo, dovršeno in s popolno predanostjo delamo tisto, kar moramo delati /.../ In tako bomo počasi sestavljali čudoviti, enkratni in neponovljivi mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakega izmed nas: on, Bog, kateremu lahko pripisujemo samo lepe, velike in neizmerne stvari, v katerem ima tudi najmanjši del – na primer dejanje ljubezni – smisel in žari, kakor imajo v brezmejni lepoti narave svoj smisel majhne, pisane cvetlice.«¹

 

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Kristjanova postava v najodličnejšem pomenu besede je po Matejevem evangeliju usmiljenje, ki dopolnjuje vsak izraz bogoslužja in ljubezni do Gospoda.

Ta beseda nam pomaga, da naš odnos z Bogom, ki je nedvomno oseben in zaupen, s konkretnimi dejanji odpremo za bratsko razsežnost. Spodbuja nas, naj “izidemo” iz sebe, da bi drugim prinašali spravo in upanje.

Iz nemškega Heidelberga pa prihaja naslednje pričevanje skupine fantov: »Kako naj tudi našim prijateljem pomagamo izkusiti, da je ključ do sreče v tem, da se darujemo drugim? Tu smo začeli, ko smo objavili našo novo akcijo z naslovom “Ura sreče”. Zamisel je zelo preprosta: vsaj za eno uro na mesec naj bi osrečili drugega človeka. Začeli smo pri tistih, za katere se nam je zdelo, da najbolj potrebujejo ljubezen, in kjer koli smo se ponudili, da smo na voljo, so nam bila vrata na stežaj odprta! Tako smo v parku vozili na sprehod nekatere starejše na vozičkih, v bolnišnici smo se igrali z  otroki ali se ukvarjali s športom s prizadetimi. Bili so srečni, a kakor obljublja akcija: mi smo bili še bolj! In naši prijatelji, ki smo jih povabili k sodelovanju? Najprej so bili začudeni, zdaj pa, ko so poskusili osrečevati, se strinjajo z nami: “Srečo dajemo in – rečeno, storjeno – izkušamo!”«

         Letizia Magri

                                                                    Beseda življenja MAJ  2021